KRAMP TURCA, POLHOV GRADEC

                      

 

 

             Na mojo pobudo smo kolesarji  skupaj z markacisti in planinci, pomagali pri pospravljanju drevja in vej z markiranih poti. Odločili smo se za dvodnevno akcijo, petek 07.03.2014 in soboto 08.03.2014.

 

           

             V petek se je akcije udeležilo osem kolesarjev in dva markacista PD Blagajana. Zbrali smo se ob osmi uri v Dvoru pri bifeju Andrejc, planinci so poskrbeli za pijačo. Čistili smo pot iz Belice do prečke pod Grmado in nato še pot  do kmetije odprtih vrat Pr Mehačk. Markacista sta z motorno žago razrezala drevje in veje, mi pa smo le te odmetali s poti in spotoma z ročnimi žagicami še popravili kar je bilo potrebno. Vmes smo še na štirih koncih kjer je izruvano drevje poškodovalo pot, to tudi sanirali. Akcijo smo zaključili ob 14h Pr Mehačk, planinci so nam uredili prevoz do avtomobilov, nato pa so nas povabili še na kosilo v Pograjski Dom.

 

              V soboto se ravno tako dobimo ob 8h v Dvoru pri Andrejcu, tokrat deset planincev in šest kolesarjev. Odpravimo se čistit markirano pot  Dolenja vas (Kosmulj)-Ključ-Prošca(prelaz med Dolenjo vasjo in Zaklancem). Za pijačo zopet poskrbijo planinci. Tokrat je šlo naprej pet fantov z motornimi žagami, ostali pa smo zadaj čistili in pospravljali hlodovino in veje s poti. Sem bil prav presenečen, kako smo se lepo ujeli, kot da bi že večkrat skupaj sodelovali J. Do 14h nam je uspelo očistiti 6 km poti, na parih mestih močno zametane z vejevjem in drevjem. Zaključimo tako kot je bilo planirano na prelazu Prošca. Planinci zopet poskrbijo za prevoz do avtomobilov in za kosilo v Pograjskem Domu.

                Najlepša hvala Stanetu Dvanajščaku iz PD Blagajana, z njim sva se dogovorila in izpeljala to urejanje poti. In pa seveda vsem kolesarjem in planincem ki so prišli in pomagali, saj brez njih nebi bilo nič oz. bolj malo.

 

                 Za v bodoče se pa dogovarjamo, da vsaj enkrat na leto izpeljemo eno tako delovno akcijo, kolesarji in planinci skupaj.

 

Sodelujoči:

Planinci iz PD Blagajana

Kolesarji iz KGK Volja

                    MTB Tabla

                    MTB scena

 

BOR-M

Obelix

Siven

Žabar

Mojo Jojo

Stak

Miha555

Tunderbolt

Bosstja

Koko82

Diver

Jureman


slike petek

slike sobota

CUMBRE VIEJA-SURFING IN PARADISE

 

                   

 

Si predstavljate da imaš na voljo sto dobrih tur, izmed teh jih deset izstopa, potem je pa ena sama, tista ki ti je najboljša, najlepša, skratka the best. In to bo ta, tura po naravnem parku Cumbre Vieja , na majhnem vulkanskem otočku sredi atlantskega oceana imenovanem La Palma. Pa tehnično sploh ni zahtevna, niti vzpon, niti spust. Je pa zato ker je to nacionalni park, večino prepovedana za kolesarje. Vendar se da, samo mimo nadzornikov bo potrebno, eden je na El Pilar, letos je bil še en z avtom, za tega moraš pa imet malo sreče, da te ne dobi. Vas še zanima? J

 

Najprej se zapeljemo z avti proti jugu, v vasico Jedey (Hedei). Boštjan, Marjeta in Vladka pa en avto odpeljejo čisto na jug do svetilnika El Faro de Fuencaliente, nato pa z drugim do razglednika pod  El Pilar, kjer naj bi se dobili, Vladka pa se vrača z drugim avtom v Tazacorte. Hude kombinacije, vendar je uspelo, vse tako kot smo planirali J.  Nas ki smo startali v Jedeyu pa čaka najprej 100 vm po asfaltu, nato pa se zapeljemo po levem kolovozu. Vzpenjamo se po levem pobočju vulkana Tajuya, proti Hoyo de la Sima. Kolovoz je večino peščen in na odcepih dobro označen, vožnja po njem pa ni naporna, samo paziš da ne zaideš v mehkejšo podlago.

 

Ko pridemo do ceste ki poteka okoli južnega grebena vulkanov, zavijemo levo.  Ogledamo si Hoyo de la Sima, nekakšna globoka luknja, verjetno ostanek enega od krakov vulkana. Nato pa spet peščen makadam proti razgledniku pod El Pilar, večino se dviguje, je pa tudi par spuščanj vmes. Prejšnja leta smo šli gor po poti 105, tokrat se odločimo za pot 104. Sicer gre malo bolj naokrog, vendar je za vožnjo bolj primerna. Vendar so tudi tu kombinacije. Začnemo po 104, po kakem kilometru se odcepimo desno na požarno pot, nato pa še kratek del po 105, do markirane poti 131. Od tu naprej ji pa samo še sledimo, vse do juga.

 

Ko pridemo na pot 104, postane pot mestoma bolj strma in naporna. Še vedno smo večino v borovem gozdu, vendar vmes se  že kaže značilna peščena vulkanska pokrajina.  Po daljšem vzponu pridemo na nekakšno izravnavo, nadaljujemo po poti z blagimi nakloni, po idilični pokrajini, res lepo za pogledat. Ko pridemo do mosta, sledi nekako 100 vm prenašanja kolesa do vrha Pico Nambroque 1936 m. Tu se pokrajina čisto spremeni, iz borovega gozda si kar naenkrat med samim peskom, sem ter tja pa raste kakšen borovček. Odprejo se tudi pogledi proti severu otoka in na sosednji otok Tenerife.  Neprijeten hladen veter na vrhu, nas prežene v zavetje. Kratka malica, nato pa prvi spust do Crater del Hoyo Negro. Zanimivo za pogledat, vendar je tu poleg vetra še veliko peska v zraku, ob poskusu pogleda v krater, sem imel takoj polne oči nadležnega peska, kar pripomore da se hitro poberemo naprej.

 

En krajši vzpon, nato idilčna prečka po borovem gozdičku, sledi spust po strjeni razbrazdani lavi. V bistvu nič težjega, vendar votel zvok izpod koles, kot da bi drgnil dva kosa premoga med sabo, pogled na podlago ki je razbrazdana in ostra, kot bi se po razbitem steklu vozil. Padec na takem, je tisti  trenutek zadnje kar si želim J. Vendar se da, poiščeš najugodnejšo linijo in gre. Po navadi se tam najde tudi par  pohodnikov, ki nas navdušeno gledajo in slikajo, jah no, mi bolj uživamo.

 

 

Sledi prečenje z blagim vzponom, nato pa približno 100vm strmega in drsečega vzpona. Saj veste kako to zgleda, dva koraka naprej, enega nazaj itd., vse do vrha Volcan de la Deseada 1945 m. To je tudi najvišja točka današnje poti.

 Od tu naprej gre pa v glavnem pot samo še dol, to je tudi tisti najbolj nor del, ki ga je težko opisati z besedami. Dobesedno surfaš s kolesom po globokem pesku, težišče premakneš nekoliko nazaj, toliko da prvo kolo pride iz peska. Na prvi pogled zgleda kot da nimaš kontrole nad kolesom, v resnici ga pa na lahko držiš in ga blago usmerjaš. V zavoju čisto malo obrneš krmilo in kolo kar potegne, najprej zdrsne prvo kolo, nato zagrabi, sledi še zdrs zadnjega kolesa. Nori občutki, neponovljivi na kakšni drugi podlagi. In vse to se dogaja na dolžini 14 km, vse do Los Canarios. Seveda se vse to dogaja na poti ki je označena s kamni ob strani. Izven tega pasu se ne sme niti sprehajati.

 

Los Canarios  prečimo po asfaltu in poiščemo nadaljevanje poti do El Faro de Fuencaliente.  Tu so pa še bolj nore serpentine po globokem pesku, na teh se moraš res prepustit, ko že zgleda da boš padel, kolo kar zagrabi in potegne v ovinek. Sledi še nekaj surfanja proti obali, vmes še ene stopnice za popestritev in zaključek ob svetilniku.

 Ene par se nas odpelje po avtomobile v Jedey, ostali se pa namakajo ali pa ogledajo soline ob svetilniku.

Blažev filmček, letošnje La Palme:

 

Povezava do ostalih slik.

Lepa, nepozabna, vožnja polna adrenalina, vsekakor nekaj kar morate poizkusiti. J


 

ROQUE DE LOS MUCHACHOS

 

                                

 

Običajno si ga izberemo za prvo turo, to je tudi ena tistih tur ki so najbolj atraktivne, ki potegnejo. Po jutranjem sestavljanju koles, se nam nekako do desete ure le uspe odpeljati z avti proti vrhu Roqueja. Za dobrih 50 km zavite ceste rabimo uro in pol časa. Ovinkov res ne manjka na tej poti, marsikdo od sopotnikov pride čisto zelen na vrh, še posebej če se pelje z Boštjanom. J

 

Čisto pod vrhom je tudi veliko observatorijev, saj je to znana lokacija za opazovanje zvezd. Mi se pa zapeljemo do parkirišča za obiskovalce ki si želijo pogledati z roba v ugasli krater največjega vulkana na otoku. To je tudi najvišji vrh La Palme, Roque de Los Muchachos 2426 m.

 

Medtem ko se pripravljamo, opazim nekoga ki popisuje številke registrskih tablic, na naših avtomobilih. Stopim do njega in ga vprašam, če je kaj narobe. On mi začne po špansko razlagat, saj prohibido sem že zastopil, za kaj več sem pa raje poklical Zokija (to ni naš znani ljubljanski župan ), ki zna med drugim tudi špansko. Že po nadzornikovih kretnjah, mi je bilo hitro jasno da je pot 131 zaprta za kolesarje. Kasneje nam Zoki to tudi potrdi, pove še, da si je zapisal naše registrske številke in če bomo šli po poti jih bo poslal na policijo. Pa se ne damo kar tako, se tudi ostali vključimo v debato, je sicer zgledalo bolj mahanje kot pogovarjanje, vendar se kar nekako zastopimo. Pridemo do tega, da jih motijo kolesarji ki rijejo, kar nam je nazorno tudi pokazal in pa neobzirni kolesarji do drugih uporabnikov. Nekako smo ga le prepričali, da se mi ne vozimo na tak način in da smo obzirni do drugih souporabnikov poti. Zato nam reče, da gre on na malico, mi pa če hočemo se lahko zapeljemo po poti. Vendar, če bo kakšen problem ali če se kdo pritoži, bo poslal naše registrske številke na policijo. Po krajšem premisleku  se odločimo da ne tvegamo, pot ki gre malo nižje ni prepovedana, to pa lahko odpeljemo kdaj drugič, predvsem bolj zgodaj, ko še ni nadzornika in obiskovalcev. Sledi spust po asfaltu do helioporta in začetka poti PRLP 12, preparkiramo tudi avtomobile.

 

Težko je življenje gorskega kolesarja, ampak, če je potrebno tudi ni težko najti kaj drugega in atraktivnega. Začnemo po poti PRLP 12, nato prečenje z nekaj vložki nošenja kolesa po poti PRLP 10 in zaključek v Puerto Tazacorte po GR 131.

 

PRLP12, začne se pri helioportu, podlaga v zgornjem delu peščena in kamnita. Pesek drsi in ti v zadnjem trenutku spremeni smer, skalice so pa ostre. Se prav spomnim naše prve vožnje izpred dveh let, najprej smo eno uro samo flikali zračnice, kot da smo na kakem vulkanizerskem tečaju. Zgleda je bila pa to odlična šola, saj so očitno tisti ki so prvič na La Palmi upoštevali naše nasvete, naj vozijo raje z malo večjim pritiskom.  

 

Pokrajina zgoraj zgleda bolj puščavska, nizko grmičevje in skale, naša pot se pa vije med njimi. To ni klasičen spust, kjer se pelješ samo dol, pot je v zgornjem delu zelo razgibana, po vsakem spustu sledi vzpon. Tako da ti že sam spust da dosti dela in ti ni potrebno niti razmišljati, bi se peljal na hrib z avtom ali s kolesom. Niže kot se spuščamo, postaja pot bolj peščena in lepše vozna. Ko pridemo v borov gozd, se pa zapeljemo po dvajset centimeterskih borovih iglicah. Prava poezija, ampak, drsijo pa še bolj kot pesek in ne vidiš kaj je pod njimi, včasih tudi kakšno presenečenje v obliki skalce, korenine so pa zelo redke. Po lepih  igličastih serpentinah se moji kolegi pripeljeo do poti PRLP 10, jaz sem pa pogledal kakšna je pot SLTJ 70. Obe sta odlična izbira, govorim za del od razcepa naprej. Po 12 bo veliko lepih in zanimivih serpentin in v nadaljevanju zelo lepo prečenje. Pot 70 gre pa malo bolj po grebenu, je malo bolj izpostavljena, vendar ne preveč in tudi na njej se najde par serpentin, se pa ogne najlepšemu delu prečke.

 

PRLP 10, v bistvu je to nekakšna prečka, ja,ja, če si predstavlajte tisto pod Čavnom, kar pozabite. Pot je široka, mestoma izpostavljena, gre pa stalno gor in dol in vzponi so na parih mestih kar konkretni, tudi do 100 vm. Seveda se vse to dogaja v družbi borovcev in dišečega cvetja. Ko jo imaš že skoraj dovolj, se pa priključiš  na pot GR 131. Pa da ne bo kdo narobe zastopil, zelo lepo in vredno ponovitve, vendar naporno.

 

 

 

GR 131, no to je pa čisto druga zgodba, spodnjih 1000 vm, kamnita tlakovana pot. Pa to niso tlakovci položeni lepo kot na vašem dvorišču. Pravzaprav zgleda vse skupaj precej grobo, za hojo odlična izbira za krivljenje gležnjev. Zanimivo se mi zdi da tudi na novih poteh postavljajo kamne ravno tako grobo, očitno jim  je to v krvi. Za vožnjo po njih, moraš pa izbrati le pravo linijo, še tako nemogoč del na prvi pogled, se da odpeljati in pa oprijem na teh kamnih je neverjetno dober. Trese pa, vse do morja in po kakem tednu imaš tega rukanja vrh glave.

 

 

 

Malo pred miradorjem EL Time  pridemo na razpotje poti, 131 in 130. Pogled na tablice in spet prečrtan kolesar. Dobro, če tisto nad vasjo ki je res izpostavljena, vendar široka z ograjo, še nekako razumem. Pa te prepovedi po poti 130, ne razumem. Ta je bistveno manj v uporabi, tako s strani pohodnikov kot kolesarjev. Odločimo se da gremo kar po poti 131 naprej, smo že pozni in pešcev na poti ne bo več. Je pa bolj atraktiven zaključek, drugače je pa vožnja po poti 130 lepša. Do miradorja po poti, nato malo asfaltnega vložka in pa spust po atraktivni poti tik nad plažo v Puerto Tazacorte. Za zaključek pa seveda v Cabano na eno ;) jarra cerveza (veliko pivo) in pappas fritas (pomes frites).

 

Blažev filmček, letošnje La Palme:

 

 

 

Klik do ostalih slik.

 

KRAMP TURCA

 

 

Za začetek vam pojasnim kaj to sploh je. Kramp turco smo poimenovali kolesarji, ki pomagamo markacistom urejati poti.  Seveda to ne izgleda tako da oni vihtijo krampe in motorne žage, mi se pa vozimo med njimi. S skupnimi močmi se zapodimo na pot, s krampi in žagami v rokah, pospravimo kamenje ki je padlo na pot, uredimo odvodnjavanje, pač stvari ki jih je potrebno urediti da pot ostane uporabna. Na koncu dneva se pa seveda odpeljemo s kolesi v dolino.

 

 

K temu zapisu me je napeljala objava na Hribi.net, spet prerekanje na temo kolesarjev na poteh. Eden glavnih argumentov planincev je, pa saj samo uničujete poti, urejajo jih pa naši markacisti. Moram priznat, me kar malo zbode taka izjava. Že par let se kolesarji s prostovoljnim delom pridružujemo markacistom, seveda ne vsi, niti večina ne, pravzaprav manjšina. Ampak, vsako leto nas je več in vsako leto je več delovnih akcij, na katerih smo prisotni. Par primerov kjer sem bil prisoten, jih je pa še več na katerih nisem bil:

Kramp turca

Kramp turca

Kramp turca

Kramp turca

 

Pa se dotaknimo enega bolj perečih problemov ali konfliktov, Dolski graben. Res je, pot je obremenjena s strani kolesarjev, verjetno preveč. Glavni vzrok za to je možnost prevoza z gondolo na Veliko Planino. Drugače bi bila to verjetno čisto običajna pot, na katero bi zašli kolesarji bolj poredko. Situacija je taka, žičničarji služijo, kolesarji uživajo, včasih tudi kaj postorijo na poti (vem vsaj za eno urejanje poti, ki jo je organiziral Cufi), markacisti pa se jezijo in urejajo pot. Obstajata samo dve varianti, ali pot zaprejo za kolesarje ali se pa najde nekak skupen dogovor vseh treh udeležencev.

Kaj se zgodi če pot zapremo? Kolesarji se bodo verjetno še vedno vozili, ker so navajeni te poti, če ne bodo šli gor z gondolo, bodo pa z avtomobili ( v nekaterih načinih odhodov v gore smo si neverjetno podobni s planinci). Če se bo pa kdo od preganjalcev res zavzel in jih lovil ter kaznoval, se bodo pa preselili na kakšen sosednji hrib. Se pravi se samo težava prestavi drugam.

Obstaja pa še ena rešitev, s katero bi bile verjetno vse tri strani zadovoljne. Žičničarji naj podražijo karto za 3€, to se da v poseben sklad, ki se ga nameni strogo za urejanje poti ki vodijo na ali z Velike Planine. In pa markacisti naj dvakrat na leto povabijo kolesarje k urejanju poti. In seveda na začetku poti v dolino postaviti tablo, z jasnimi navodili, kako se obnašati na poti. Sem prepričan da se da  s pravim pristopam stvari urediti, samo glavo je potrebno potegniti ven iz peska.

Še en problem je pri tem urejanu, se je že parkrat zgodilo da smo ponudili pomoč. Pa so jo markacisti zavrnili, češ potem se boste pa hoteli vozit po poteh. Škoda,  mi se še vedno zapeljemo, oni so pa ostali brez pomoči in še naprej jamrajo. Včasih je tako preprosto, samo povabiti ali povedati je potrebno, pa se bo vedno našel kdo ki je pripravljen pomagati! 

 

Sta najina odtisa res tako različna da se na da dogovoriti?

                                             

MTB ILEGALC

 

                                               

 

                 To pot malo drugačna tema, me je namreč razjezil, pribil na tla, zafrustriral, članek na MTB.SI : osnutek sprememb Zakona o ohranjanju narave.

                  Po vseh naporih ki jih vlagajo nekateri v to, da bi se kolesarjenje vsaj približno uredilo, na primer tako kot je v sosednjih državah, se stvar niti malo ne premakne. Vse kar zmorejo naše bistre preplačane budale je to ,da nam nabijejo kazni in še nad nas spravijo carinike. Zato ker par pezdetov na PZS, ne vidi dlje od lastnega korita, imamo enega najbolj restriktivnih zakonov, kar se gorskega kolesarjenja tiče.

                    Res ne razumem, zakaj hribi okrog Garde še vedno stojijo? Glede na množico kolesarjev, na tistem področju, bi se morali že zdavnaj podreti v jezero. Pa se ne! Ne morem verjet! Samo pri nas je problem, pri nas so poti tako krhke, tako občutljive, da lahko na njih stopi samo sveta noga planinca. 

                   Tisti ki me poznate, veste da se precej prevozim, med tem spoznam tudi veliko sokolesarjev. Od teh ki sem jih uspel spoznati, je do sedaj le eden ki ga nočem več ob sebi na turi in to zaradi njegovega obnašanja, oz. neupoštevanja pohodnikov ki smo jih srečali ( pa ne rečem da jih ni več, so, vendar so neobzirni manjšina). Res je, so problemi, predvsem pozimi na Primorskem. Predvsem zaradi preobremenjenosti poti, kar se da rešit z opisovanjem drugih poti ali pa zapiranjem poti ki so preobremenjene. Ne moraš pa prepovedati vse poti, po celi državi, zato ker je na parih problem. Po tej logiki bi morali prepovedat ves promet po cestah, ker se jih dvesto na leto ubije.

                     Točno vem kaj ostane za mano ko se po poti odpeljem v dolino, nič, pot je taka kot je bila pred mojo vožnjo, pozna se ravno toliko kot če bi šel tam peš! In sedaj po novem zakonu, če me ujame policaj, nadzornik ali carinik, naj bi bila kazen od 100 do 2000 €, po eni varianti tudi odvzem kolesa. Pa da vidim tistega,  ki mi bo spulil kolo iz rok. Pa naj ima še tako lep bleščeč čvarek na ramenih ali pa pištolo za pasom, dol mi visi, ne bo ga dobil! Za mene je edina kategorija, povzročam škodo ali je ne. Če jo, naj me kaznujejo, če jo ne, me pa za to ne bo nihče! Pa si naj oni ta njihov zakon lepo vtaknejo v rit!

 

Šebrelje-Šentviška gora

                                    

 

 

            Divja, lepa, skrivnostna, le kje drugje lahko doživiš vse to na enem mestu? Saj so, tudi drugje, vendar pa svet okrog trebuških dolin postreže s prav posebnim čarom. Samo prepustiti se mu moraš.

            Za osnovo sem si vzel eno turo na strani MTBture, vendar mi ni bil všeč vzpon do Oblakovega Vrha po asfaltu. Spet obračanje zemljevidov, vmes še ideja od Simona, spust s sv. Ivana v Reko naj bi bil zelo lep. In jo počasi že imam, začnem v Dolenji Trebuši- Oblakov Vrh-Šebrelje-nato pa še malo raziskovanja na Šentviško goro.
 

           Avtomobile pustimo v Dolenji Trebuši, in se zapeljemo čez dolino proti Oblakovem Vrhu. Asfalta se znebimo po dobrem kilometru, nato pa blag vzpon po lepi makadamski cesti. Spodaj večinoma med travniki in po gozdu, zgoraj pa se nam že pokažejo prvi razgledi na hribe nad soško dolino. Po dobrih 500vm prispemo na Oblakov Vrh, ki pa sploh ni vrh, temveč sedlo med Dolenjo Trebušo in Gorenjo Kanomljo. Domačini pravijo, če je tu oblak, potem bo sigurno padal dež, od tod verjetno tudi poimenovanje tega sedelca.
 

           Mi tu zavijemo levo proti Šebreljam, najprej mimo kmetije, nato pa postane cesta bolj strma. Ko strmina malo popusti, pridemo do lepih serpentin ki peljejo čez travnik, takoj za njimi pa zavijemo levo proti domačiji Pisance.

 

          Na Pisancah je za nami prvi daljši del vzpona, nadaljujemo levo po kolovozu. Malo dol, gor, ko se cesta prevesi močno navzdol, pa najprej levi ovinek, takoj za desnim pa zavijemo levo na slabši kolovoz, ki pa kmalu postane potka. Malo se še vzpnemo in že smo na grebenu Rovt. Lepi pogledi na dolino, po kateri smo se vozili pred kakšno uro in na nadaljevanje naše ture proti Šebreljam.  Spustimo se do domačije Rob, tam pa čisto okrog hiše. Začetek poti je sprva težko opaziti, greš kar po travničku levo in jo kmalu zagledaš.

 

       Sledi lepo prečenje po rahlo izpostavljeni potki do ruševine Na Robu. Tu je bil na travniku včasih majhen križec, ki pa je očitno nekoga motil in ga je odnesel. Upam da mu slej ko prej prav pride. Nadaljujemo po lepih poteh, čez grape proti Ložku, tam pa za kašen kilometer na kolovoz do Pustote.
 

 

            Tu sredi grape še vedno živita dva moška, vedno se lepo pozdravimo in malo poklepetamo. Večinoma nas ima kar vse preštete, kdaj se mimo pripeljemo. Mi je pa eden od njiju ob priliki razlagal, kako on jaha s sv. Ivana po poti v dolino. Mu kar nisem mogel verjet, jaz tam še sebi komaj zaupam, kaj šele enemu konju. Jah no, tu se mi vedno po glavi podi tisti komad, Deliverance. 
 

                   Mi pa nadaljujemo po lepi vendar v začetku zelo strmi poti, proti Šebreljam. Vasi se večinoma ognemo po lepih stranskih poteh in že smo pri sv. Ivanu.  Lepa cerkvica nad jamo Divje Babe, tu so našli mislim da še vedno najstarejšo piščal, ki jo je naredil človek. Jama je malo od rok, oziroma od kolesa, tako da si še nisem vzel časa za ogled.

 

 

 

                Ko pomalicamo, se vrnemo par sto metrov po cesti, nato pa zavijemo na pot ki nas popelje v Reko.  Sprva lepa, nato pa zelo prepadna pot, sicer široka, vendar pogled na desno ni najbolj prijeten. Vendar se ta del tudi kmalu konča, nato pa vse lepša pot. Nekako na sredini, pri Čepali je razcep poti, leva je od vode zelo razsuta, desna te pa v lepih serpentinah popelje do doline, pravi cukrček.

 

 

 

                 Sledi za nas malo manj zanimiv del po glavni cesti do Korena, tam pa desno proti Tilniku. Tu se tudi cestni del konča, v nadaljevanju pa dokaj lepa gozdna pot do Dabra. Takoj za Dabrom zavijemo levo in se večino po peščenih kolovozih zapeljemo do vasice Polje.

 

               Tu pa je tisti drugi raziskovalni del, za navzdol sem si izbral lovsko pot, vendar jo je kar težko najti. Šele tretjič sem našel pravi dostop na pot. Če želite to odpeljati, je najbolje da vam dam track za GPS. Začne se zelo strmo, nato je lepa prečka, pa spet malo strmejši del. Ko pot zavije desno, po par sto metrih prideš do razcepa, tam je potrebno it desno, leva pot pripelje na melišče, ki je zelo težko prehodno. Ko se pot spusti jo je nenadoma konec, sledi del med nekakšnimi kamnitimi ograjami, izbereš si pač tam kjer greš najlažje. Držiš se pa vedno smeri navzdol, po par sto metrih si ponovno na lepo uhojeni poti.

 

            Pa presenečenj še ni konec, po kakšnem kilometru prideš do podrtega mostička, prvič se mi je kar malo zataknilo. Vendar pa prvi vtis vara, pod trhlenimi deskami so železne traverze, tako da ni noben problem iti čez.

Scary part! :)

                      V nadaljevanju se držimo desne poti ki nas popelje do opuščene kmetije Prehodnice, tam pa po desni okrog hiše na kolovoz. Če bo pašna sezona, bo tu nekaj prekladanja čez ograje, malce pokvari vtis, vendar ne prehudo. Nato pa samo še po asfaltu do Dolenje Trebuše, tam  pa priporočam odlično hrano v gostilni Podkorita, za sladico pa palačinke z medom, so odlične.

Povezava do ostalih slik.

Ta tura bo na Voljinem programu za leto 2014, poglejte ob priliki na koledar in se nam pridružite.





Lp, Boris