Pot poteka po karnijskem grebenu, po italijansko avstrijski meji, začne se v San Candiu-Innichen zaključi pa v vasi Torl ( Vrata po slovensko). Lahko pa ravno obratno, odvisno s kje jo začnete. Sama pot je stalno na višini 1200 do 2600 m. Vzporedno poteka več različic, ki so si tudi po težavnosti različne. Na jugu se vam nastavljajo Dolomiti, na severu pa Linški Dolomiti, Ziljske alpe ... Ob poti je tudi veliko ostankov kavern, rovov in razpadajočih kasarn iz prve svetovne vojne.
Priprave
Tole me je mučilo že kar nekaj časa, za karniko sem slišal ko jo je vozil Rok Kovač. Lansko leto pa poiščem na netu par strani, na katerih najdem planinske opise in slike. Zgleda lepo, še več, noro lepo, vendar pa samo slikam ni za verjeti, po moje imamo vsi isti problem, slikamo vedno le lepe dele, ˝grde˝ pa izpuščamo. Nabavim še preostale zemljevide ki mi manjkajo in si malo ogledujem teren. Saj mogoče bi pa šlo. Vmes se še z Rokom malo posvetujem, on je šel ravno obratno z vzhoda na zahod in v glavnem po Italijanski strani. Mene pa mika bolj po poti 403 avstrijska Karnisher Hohenweg, o njej tudi najdem največ opisov pohodnikov in slik. Datum določim med 15. In 30. avgustom, odvisno kakšno bo vreme . Dva meseca pred odhodom grem še po karti in popišem koče, vzpone in spuste, kar se da videti. Naračunam nekako dobrih 9000 vm vzponov in ravno toliko spustov, dolžina pa je 160 km in to v glavnem po poteh. Smo pa rekli da ni nujno da se čisto držimo začrtane poti, glede na težavnost terena se bi sproti odločali kje gremo, opis naj bi bil samo za osnovno orientacijo. Ker je eden glavnih dejavnikov tudi vreme, mi pogled ob ogledu vremenske situacije junija in julija stalno uhaja tudi na karnijski greben. Moram reči da me je kar malo skrbelo, prav na naši trasi je bilo vreme vseskozi nestabilno. Pa pride začetek avgusta ko se je potrebno odločiti, z Marčem se malo pogovarjava o vremenu in datumu odhoda, dolgoročna napoved nam je kazala slabo. Nič, določim dan odhoda, 18. avgust, pa naj bo kar bo. Na Marčeve prigovore da vreme ne kaže najbolje, mu samo odvrnem, da dolgoročne napovedi itak niso točne in da bo vreme do našega odhoda čisto drugačno. In res je bilo tako, pet dni nažiganja sonca.
Med priprave sodi tudi priprava stvari ki sodijo v nahrbtnik, podroben spisek si lahko ogledate v foto albumu. Tukaj pa samo par osnovnih stvari. Ker se gibljemo precej visoko je potrebno imeti s seboj tudi zimske stvari, saj tam lahko tudi poleti sneži. Vsa obleka, voda in nekaj hrane za na pot, zavrtita kazalec na tehtnici na okroglih 10 kg. Pa še kolo bo potrebno prenašat, se pravi še dodatnih 15,3 kg na ramenih. Saj bi kaj ven zmetal ampak čisto vsaka stvar ki jo vzamem res nujno rabim, torej ostane vse kot je. Do San Candida je malo manj kot 3 ure vožnje, iz Ljubljane se odpravimo ob 4:45, poberemo še Roka ki bo odpeljal avto nazaj in nas prišel kasneje iskat. Na startu smo ravno ob 8:00, tako kot smo planirali.
Prvi dan, San Candido ( Innichen)-Obstanser see hutte
Pripravimo kolesa in nahrbtnike ter se počasi odpravimo skozi vas, nadaljujemo po lepi kolesarski poti ki vodi v Sesto . V Sestu pa v asfalten klanec, na jugu se nad nami dvigajo Dolomiti na katere nam še dolgo uhajajo pogledi. Po nekako treh kilometrih se usmerimo proti Jagerhute, cesta kmalu postane makadamska, do zgornje postaje žičnice monte Elmo na parih mestih zelo strma. V nadaljevanju do Sillianer hute je pot brez posebnosti, lepa široka, le zadnjih par metrov pred kočo je zelo strmih. Tu pa pade tudi prvi štrudl z vanilijevo kremo. Ko se najemo in napojimo, nadaljujemo po poti 403, to je tudi uradna oznaka za Karnischer Hohenweg. Tu pa po lepih peščenih poteh, sami cukrčki vse do jezera Schwarzsee, vmes se še poslovimo od Roka ki se vrača z našim avtom v Slovenijo.
Pri jezeru pa se naša pot začne konkretno vzpenjati, kar pomeni nošenje kolesa, vendar pa Marč opazi na južni strani grebena lepo pot ki vodi v isto smer. Hmm, naredili smo eno bedarijo ki je načeloma nebi smeli, karto prvega dne smo dali Roku, na naših GPSih pa so označene samo markirane poti. Pot gre že v pravo smer, kaj pa če zavije za vogalom dol ali pa je kakšna stena vmes in ne bomo mogli do koče. Nič, gremo naprej po naši označeni poti, se pravi najprej 200 vm nošenja na Demut, zgoraj na grebenu proti vrhu Eisenreich, lepa vozna pot s parimi nosaškimi vložki, približno 50 vm. Vmes pa pogledujemo navzdol na tisto nemarkirano pot, zgleda lepa, vidimo tudi kolesarje ki se kar precej hitro vozijo po njej, se pravi da je tudi lepo vozna in kasneje ugotovimo da se da priti do koče. Mi pa nadaljujemo po naši, z vrha Eisenreich se začnemo spuščat proti končni točki današnjega dne Obstanser See hute. Zaščne se lepo, vendar pa pot kmalu postane močno kamnita, večkrat je potrebno tudi sestopiti in preložiti kolo. Vendar pa teh dobrih 300 vm hitro prevozimo, saj nas spodaj čaka…, hmm, mene pivo, Boštjan in Marč pa najprej skočita v jezero. Ob tem seveda zmotita dve maldenke ki se ju prestrašita ko se slačita. Smo našli tudi razlago za to, sigurno sta mlade katoličanke in sta sramežljive J.
Po pivu in kopanju uredimo vse potrebno za spanje in hrano. Medtem ko jemo opazimo da ima nekdo poleg koče postavljen šotor, kmalu tudi vidimo da je to postavna mladenka tridesetih let z Sinead O Conor frizuro in pirsingom skozi nos, pa še eno anoreksično sostanovalko je imela. Pri sosednji mizi pa je bila vesela druščina desetih lovcev, po večerji en vstane in se s puško na rami in mrtvim svizcem z razparanim trebuhom iz katerega visi trava, napoti k naši mizi. Kaj pa ta model hoče? Se predstavi in pove da je on tudi gorski kolesar. Fjuuu, sem že mislil da nam bo kaj težil. Na srečo ne znam nemško, torej pogovor z veseljem prepustim Marču, ki pa ga tudi hitro zaključi, nekak nam ne sede tista živalca za njegovim pasom. Kasneje se z Marčem pogovarjava z obrito Shinead in ugotoviva da je z Italije njena prijateljica pa je s severne doline, se pravi z Avstrije, malo se še pogovorimo od kje in kam gremo, nato pa vsak po svoje. Kasneje ko greva na pivo pa presenečenje, na klopi v jedilnici sedita prijateljici iz šotora in se objemata ter zalizujeta, saj je nad tisoč metri vse dovoljeno, a ne. No pa smo imeli, če nas je katera v nadaljevanju čudno gledala je bila lezbika ali pa katoličanka. No za danes je bilo dovolj, do jutra je bilo več ali manj mirno.
Še to, v tej koči je bilo spanje, večerja, zajtrk in vsa pijača 50 € po osebi.
Drugi dan, Obstanser See hute- rfugio Sorgenti del Piave
Vstajanje ob 6:30, zajtrk ob 7:00, izberemo si bergsteiger frustuk, ta naj bi bil največji. Par koščkov salame, sir, maslo, marmelada in dve skodelice pijače po izbiri (kava, kakav, čaj). Jah no, glede na ime smo pričakoval da bo kaj bolj konkretnega, pa sej je bilo tudi to dovolj, do prvega štrudlaJ.
Po zajtrku se napravimo in odpravimo, takoj nas čaka 300 vm nošenja na Pfannspitz, do vrha brez posebnosti, srečujemo se s planinci ki so prenočili v isti koči kot mi, kar ne morejo verjeti kam gremo s kolesi. Nobenih mrkih pogledov, samo znaki občudovanja in par vspodbudnih besed. Ko pridem na vrh pogledam desno proti Grose Kinegat, vauu, pod nami se vije lep greben, špica, prav to je tista nagrada zaradi katere ˝trpim˝ med nošenjem J. Na začetku je potrebno par metrov peš, nato pa lepa pot po grebenu, ko se le ta konča, sledi še 150 vm nošenja do melišča pod Kinegatom. Tu pa srečamo starejši avstrijski par, gospa nas prestrašeno gleda , vendar je po kratki debati vse v redu. Tako mimo grede ji ponudim če želi poizkusit, pa mi odvrne, da jo je že strah ko nas gleda J. Onadva se odpravita proti vrhu Grose Kinegat, mi pa čez melišče proti Filmoor hute. Po parih metrih Boštjana zaustavi ena malo večja skala na poti in se zvrne čez rob, oba z Marčem se zadereva, na srečo se je ujel, kolo pa tudi ni poletelo po bregu navzdol. Ko vidim da je z njim v redu, se obrnem še proti gospe, ki stoji za skalo in ni mogla videti kaj se je zgodilo. Stoji vkopana na mestu z izbuljenimi očmi, ji samo rečem da je vse v redu in priskočim do Boštjana da mu pomagam nazaj na pot. Nadaljujemo po peščeni poti čez melišče, na parih mestih je potrebno sestopiti, na prelazu Filmoor pa se pot prevesi navzdol, do koče je skalnata zatikajoča pot. V koči Filmoor gremo na štrudl, nekaj spijemo in dotočimo vodo.
Nadaljujemo spust po poti proti jezeru oberer Stukensee, tudi tu zatikajoča zoprna pot, vendar se da z malo truda peljati, vmes še Marč proba kako je če zapelješ v grmovje. Zgleda da nas že malo koncentracija daje, se že kažejo znaki. Mislim da sva se ravno ta dan zvečer z Boštjanom pogovarjala, kako se mora na delih ki bi jih običajno odpeljal čisto avtomatsko, sedaj mnogo bolj potruditi in skoncentrirati. Od jezera pa nadaljujemo po prečni poti ki se rahlo vzdiguje, zaradi skal na poti neprimerna za vožnjo, še najlažje je če daš kolo na rame in ga neseš. V zadnjem delu pa se pot strmo vzpne na sedlo Heretnegel. Tu malo gledamo pot 403 zgleda precej razsuta, zato se odločimo in se raje spustimo po poti 16a do ceste. Zgornji del poti vozen in ravno tu mene sname s kolesa, medtem ko se ogibam eni skalci v kanalu, sem nekam zapel. Kar naenkrat so noge v zraku, salta in bum na hrbet kakšen meter pod potjo, spreleti me bolečina sredi hrbta in pa zvok kot da bi bil pri kiropraktiku. Šit, najprej probam noge, delajo, roke tudi, diham malo težko, vendar po minuti že pridem k sebi. Jap definitivno, koncentracija pada, malo se bo treba umirit in bit previden naprej. Spodnji del v gozdu pa spet preveč kamnita pot, spet vožnja z malo več vložki sprehajanja. Ko pridemo do makadamske ceste nas čaka 200 vm vzpona po njej do Porze hute. Sledi standardna rutina, štrudl, pijača (jaz običajno Coca Cola) in dotočit vodo. Na vodo moraš bit še posebno pozoren, lahko je za vsakim vogalom ali pa dolgo nič.
Od tu naprej smo imeli dve možnosti, težko po severni strani ali pa lažjo po južni. Severno smo že kmalu odpisali, ker nebi prišli skoz, od Porze hute pa do Hochweißstein haus naj bi bilo osem ur hoda, ura je pa že dve. Pot je še dolga, torej se napotimo po mulatjeri na sedlo Tilliacher, od tam pa spust malo po poti malo po makadamski cesti, vse do Strada delle malghe (pot št. 170). Italijani nimajo enotne številke za Traversato Carnico, temveč greš po poteh ki imajo različne številke zraven je pa še trikotna markacija. Makadamska cesta naj bi bila samo do casera Manzon, pa ni tako, tudi v nadaljevanju je precej svež makadam, verjetno star kako leto, pripeljemo se vse do casera Chiastelin (casera pomeni sirarnica). Tu se pa začne lepa mulatjera ki najprej preči pobočje, nato se pa v zadnjem delu spusti do casera Antola di sopra. Tu se tudi odločimo da ne gremo do Hochweißsteinhous, temveč se preusmerimo proti rifugio Sorgenti del Piave. Manj bo nošenja in po karti mi izgleda kot lepa mulatjera po kateri se bo mogoče peljati. Pa ne gre vse tako gladko, kmalu po odcepu poti 134 bi morali priti na pot ki vodi desno navzdol do potoka, pa je ne najdemo. Na srečo se mimo pripelje italijanski kolesar, z malo mahanja in kazanja po zemljevidu nam pove da je pot malo naprej, stara se je očitno zarastla in so naredili novo. Začne se lepo po iglicah, v srednjem delu je pa zelo strma, Boštjan se matra midva z Marčem pa ta del kar prehodiva. Od potoka pa najprej kamnita in težko vozna pot ki pa kmalu postane lepša, pravi užitek se je bilo peljat tistih dvesto metrov vzpona do koče.
Tukaj smo imeli res srečo da smo se preusmerili sem, se namreč izkaže za najboljšo kočo na poti, oskrbnica se je zelo potrudila in poskrbela za nas, če se znajdete kdaj v teh koncih pod Peralbo se sigurno splača ustaviti v tej koči. Tudi v tej koči so nas stale njihove usluge 50 € po osebi.
Tretji dan, Sorgenti del Piave-Plocken pass, rifugio Valido
Spet vstajanje ob 6:30, ko pridemo v jedilnico je hrana že na mizi, pojemo in se napravimo. Takoj za kočo zavijemo na markirano pot ki vodi proti rifugio Corsi, sprva lepo vozna, Marč ima malo težave , opleta po poti kot bi prvič sedel na kolesu J, se bo potrebno malo ogret, pa tudi to kmalu pride, kakih 20 vm je potrebno znosit nato pa pridemo do strme makadamske ceste. Večino zvozim, en del ki je zelo strm pa raje prehodim, preveč izčrpava, misliti je potrebno še na nadaljevanje ko pridejo še težji odseki. Pri koči Corsi spijem en Gatorade, nato pa po strmi peščeni mulatjeri dobrih 100 vm na passo Sesis. Tu nas pa čaka dobrih 800 vm spusta do casera Fleons di soto. V glavnem vozna pot, malce zdelana od vode, vendar kar gre.
Pri casera Fleons poiščemo lepo prečno pot ki nas popelje do casera Sissanis di soto. Tu dohitimo štiri starejše Nemke ki ravno zaključujejo z malico. Ker nas čaka nošenje se tudi mi ustavimo in najemo. Sledi 500 vm nošenja kolesa, vmes en krajši del se da celo peljati. Z Nemkami se na vzponu stalno izmenjujemo pri počitkih, vmes pade tudi kakšen komentar itd. do sedla. Na vrhu so že prav navdušene nad nami, ena ponuja piškote, druga bi nas slikala, jah no, sej sem že omenil da so bile starejše, se bo počasi potrebno pobrat naprej, proti sedlu GiramondoJ. Vozimo se po lepi poti, prava gorska pravljica, nato še čez izpostavljeno melišče in že smo na passo Giramondo. Še malo po lepi poti, ko pa se prevesi navzdol postane bolj zahtevna in kamnita, pa nekako še kar gre, ko pridemo do strmega travnika zagledam pod sabo lepe serpentine. Od daleč so zgledale lepo, od blizu sem šel pa raje peš, saj je občutek na kolesu kot da on mene vozi in ne jaz njega, utrujenost, nažiganje sonca že tretji dan na polno, naredijo svoje. Bi se pa rad enkrat spočit zapeljal po njih. V spodnjem delu še nekaj vožnje in že smo pri prečki, čeprav smo upali da se po njej zapeljemo, se izkaže za močno kamnito, najlažje je s kolesom na ramenih, skoraj do Wolaye alm. Naprej gremo po zelo strmi peščeni cesti, proti Wolayer see, večino jo prehodim. Zgoraj pa prava idila, pod najvišjo goro Karnijcev Hohe Warte-Coglians, je lepo jezero s peščeno plažo.
V koči nekaj pojemo in popijemo, Boštjan in Marč se še vržeta v jezero, jaz pa počasi nadaljujem proti sedlu Valentin torl. Pot je močno kamnita, že za hodit naporna. S sedla na drugo stran se vije čez pobočje lepa pot ampak samo na pogled, v resnici je bila zelo zoprna kamnita, meni večino nevozna. Pri ober Valetin alm pridemo na cesto, spust nadaljujemo po poti ki seka cesto, prvi del je bil res nemogoč, ostali pa lepi deli. Malo pred Valentin alm se usmerimo na romerweg, sprva gozdna cesta, potem nekaj lepe pešpoti, spet kolovoz in lep spust do Plocken haus. Sprva smo mislili da se bomo nastanili tukaj, pa mi je hitro jasno da nekaj ne bo v redu. Zunaj je bila tabla da kuhinja dela do 18:00, ura je bila pa že 18:30, vprašamo če bi se dalo dobit kaj za jest in če lahko tukaj prespimo. Obakrat je bilo ne, nič se ne obiramo, naslednja varianta je na italijanski strani, samo da bo do tja še 150 vm asfalta in to še čez galerije. Na prelazu poiščemo rifugio Valido, starejša hiša verjetno predelana vojašnica iz prve vojne, vendar nas prav lepo postrežejo in tudi spimo lahko tukaj.
To je bil tudi najcenejša koča na naši poti 40 € po osebi, za spanje, hrano in vso pijačo. V vseh kočah se zmenimo da vse skupaj plačamo na koncu, tako da nimamo vmes komplikacij s plačili.
Četrti dan, Plocken pass, refugio Valido-rifugio Pramosio
Tokrat imamo zajtrk eno uro kasneje, ob 8:00, ni ravno najbolje, vendar drugače ne gre. Hitro pojemo in se zapeljemo nazaj do Plocken haus, tam je odcep makadamske poti in oznake za našo pot proti Nassfeldu, čas za pešce 14 ur. Ura je že 9:00, nič, gremo pa vidimo na Straniger alm, če se da gremo naprej, če ne, pa tam prespimo, vse bo odvisno koliko bo vozen teren. Vozimo se po široki makadamski cesti proti planini Tschintemunt, po nekako treh kilometrih zagledamo pred sabo zeleno terensko vozilo. Iz njega izstopi mlajši moški in nas ustavi (gozdar). Opozori nas, da smo se peljali mimo treh znakov za prepoved vožnje in da se moramo obrniti nazaj, mi ga seveda prepričujemo da prečimo Karnijce in da gre naša pot ravno tu mimo. Pa nič ne zaleže, počasi se obrnemo in gremo nazaj, on pa počasi za nami, mi se ustavimo in kao nekaj iščemo po karti, medtem nas prehiti in zavije malo naprej na desno, vendar se kmalu vrne in se odpelje proti Plocken haus. Tale nas pa prav čaka, sigurno ga spet srečamo pri cesti. Nima smisla nadaljevat po tej strani, če ne prej nas bojo počakali na naslednji koči. Se tudi mi zapeljemo do glavne ceste in tam spet naletimo na gozdarja in njegove kolege. Pa spet nazaj v tisti asfaltni klanec čez galerije, nobeno nošenje mi ni bilo tako mučno kot vožnja po tem asfaltu, vse zaradi teh Korošcev (upam da je tam že Koroška), jih imamo še cel dan na programu.
Tako, zabili smo uro in pol, pa še zajtrk je bil pozen, na prelazu si ogledamo zemljevid in se odločimo da gremo po sentiero museo storico, pot 401 proti jezeru Avostanis. Začne se z nekaj vožnje, nato pa 500 vm nošenja po lepi slikoviti mulatjeri. V nasprotni smeri bi bila kar luštna, vendar je pa tu res veliko obiskovalcev ki si hodijo ogledovat ruševine iz prve svetovne vojne. Ko pridemo na vrh in se pot prevesi navzdol se pa vloge zamenjajo sedaj nosijo nas kolesa, seveda ne gre brez občasnega sestopanja. Do casera Palgrande di sotto je bila prav lepa pot, od tu se zapeljemo še par sto metrov do potoka, kjer dotočimo vodo nato pa kolesa spet na rame za 200 vm do bivaka in casera Palgrande di sopra. Vmes si še ogledamo kasarno ki jo obnavljajo. Vseskozi pa imamo lepe poglede na Creto di Timau, ki se bohoti nad nami ampak prav tja gor nekam bo potrebno priti.
Od Palgrande di sopra imamo še kar nekaj vožnje po lepi poti, dokler ne pridemo pod steno Crete di Timau. Tam pa čeprav naravnost, je potrebno kolo nositi, saj je ta del preveč skalnat, to je tam nekje okrog passo Palgrande. Sledi še dobrih 300 vm nošenja po strmi poti, sonce nažiga, mene začne bolet hrbet od nošenja kolesa, vmes si podložim majico da je nekoliko bolje. S sedla se samo še zapeljemo navzdol po poti proti jezeru Avostanis, v ozadju pa Creta di Timau z druge strani, idila, kot v pravljici. Boštjan in Marč se vržeta v vodo, jaz pa samo padem po travi in obležim, ne da se mi, dost je bilo. Počasi se začnejo nabirat nevihtni oblaki, to je znak da moramo pohitet do koče ki je par sto metrov nižje, do tja se zapeljemo po makadamsko betonski cesti, druge variante ni. Ura je že pozna, oblaki se nabirajo, zato se odločimo da ostanemo v rifugio Pramosio. S tistih oblakov kasneje pade samo par kapel nato, se pa razkadijo. Povečerjamo, se namestimo in stuširamo. Z Marčem greva na pijačo, naročiva due birra, streže naju mala buckasta Italijanka malo temnejše polti, kukr kakšen piščanček, še glas ima bolj piskajoč. Ona pa nama » pivo, aaa, pivo« in gre po najino pivo, midva se spogledava, od kje pa ona tukaj sredi hribov ve za pivo. Ko nama prinese jo najprej vprašava če zna angleško in je znala, ena redkih v teh hribih. Potem pa jo zaslišiva od kje njej pivo, se nasmeji in nama razloži da študira v italijanski Gorici in da hodijo s kolegi na Laško pivo, vmes pa nama zdeklamira še pesmico. Pivo Laško, vsak dan eno flaško… Naju je prav nasmejala, tudi kasneje vsakič ko je šla mimo mize vedno reče, pivo, pivo J.
Tu tudi pogledamo malo po karti kako naprej, po tej strani napredujemo bistveno počasneje, ne glede na jutranjo zamudo, jaz predlagam da stvar naslednji dan zaključimo saj nima smisla kar na silo nekaj stiščat . Marč pa bi se malo pošvercal po cesti in potem naprej, kar je meni čisto nesprejemljivo, če gremo po poteh pol cesta odpade, ne da se mi pa še tri dni prenašat kolo. En dan bi še podaljšal, ne pa več, verjetno bi tudi po severni strani rabili še en dodatni dan. Odločitev pustimo za naslednji dan.
Tukaj pa nas stanejo njihove usluge 43 € na osebo.
Peti dan, rifugio Pramosio- Pontebba
Vstajanje ob 6:30, zajtrk ob 7:00, po zajtrku se pomenimo in odločimo, gremo proti Naßfeldu, če pridemo do tja se spustimo v Pontebbo, če bo pot pretežka in se bo vlekla zaključujemo prej.
Od rifugio Pramosio se zapeljemo po lepi travnati mulatjeri na sedlo Cercevesa, samo en del je tako strm da ga prehodimo. S sedla se spustimo približno 150 vm, nato pa sledi spet nošenje 200 vm, pod Cuestalta se pot prevesi navzdol, v bistvu v rahlem spustu preči strmo pobočje, pot je zelo ozka in prepadna, šopi trave te ves čas mečejo iz smeri, zelo zoprna in težko vozna pot. Ko pa zavije levo in postane naklon bolj strm se tudi podlaga izboljša. Še par zavojev in smo že pri refugio Fabiani, tu nas pa obkroži manjša čreda koz. V bistvu so prav nadležne, stalno nas ližejo, če pridejo do nahrbtnikov jih grizejo. Počasi jih imamo dovolj in pobegnemo pred njimi v kočo, na štrudel in pijačo seveda.
Do ceste še lepa singla, nato pa po makadamu do casera Lodin alta, vmes se ustavljamo saj je ob poti veliko slastnih malin. Ja, ja, Naßfeld adijo, bomo raje maline jedli J. Od casere nadaljujemo po poti 448, sprva se vozimo nato pa nosimo kakih 200 vm. Spust pa po pašniku, pot je bila tako prerešetana od kravjih kopit, da se je bilo prav mučno voziti, samo čakam da me vrže čez balanco. V nadaljevanju pa po makadamu, na križišču malo naprej od casera Valbertad se moramo pa odločiti, da bi šli do Naßfelda smo malo prepozni. Odločimo se da nadaljujemo direktno v Pontebbo po asfaltni cesti. Vmes se še ustavimo na enem prigrizku v rifugio Al Cipo. V Pontebbi pa na pivo i počakamo na Roka da nas pride iskat. Sledi samo še zaključna večerja v Kranjski Gori pri Martinu.
Zaključek
Ni nam uspelo priti čez kakor smo planirali, že predno smo začeli sem rekel, gremo pa vidimo kam pridemo. Za tako pot se mora poklopiti več stvari, nekatere se, druge te pa spotikajo. Nam je šlo na roko vreme, smo se pa spotaknili ob gozdarja ki nam je močno premešal karte. Za naslednjič vemo kje moramo paziti in kje gre lažje, vendar tiste ki so lažje niso tako atraktivne. Še najbolje pa ponazorijo naše popotovanje Boštjanove besede »noro, kolk je blo to dobr, mi smo kar šli, pa sploh nismo vedl kam, niti kaj nas čaka, niti tega nismo vedl če je sploh naslednja koča odprta« J. Prvič je bilo v neznano, drugič bo že malo bolj na sigurno, upam da ne izgine tisto kar nas je gnalo naprej.
Povezava do albuma:
https://picasaweb.google.com/117203276181969104622/KarnischerHohenwegTraversataCarnicaKarnijskaTransverzala#
Povezava do albuma:
https://picasaweb.google.com/117203276181969104622/KarnischerHohenwegTraversataCarnicaKarnijskaTransverzala#
Lp, do naslednjič Boris
