TransAlp, teden trplenja, teden uživanja. Kakor za koga, meni je v glavnem lepo, pride pa tudi kakšen trenutek ko se vprašam, zakaj že. Se mi pa taka vprašanja porajajo več ali manj na asfaltnih klancih. Tokrat je bilo to moje tretje prečenje, za Andreja drugo, Vito in Marko pa sta šla prvič, kuhinjo in prevoz avtodoma pa je letos prevzel Micko Pidalc. Čeprav sem od Oberstdorfa do Rive kolesaril že leta 2008, se mi je zdelo zanimivo pot ponoviti in jo dodelati s par dodatki, ki so nam prav lepo tudi uspeli.
V petek 20.08.2010 ob 16:00 se odpravimo iz Ljubljane proti Oberstdorfu, dobrih 600 km in vmes par zastojev nam uspe prevoziti do 00:30 naslednjega dne. Parkiramo se malo pred Oberstdorfom, na parkirišču za avtodome. Po prihodu se kar se da hitro odpravimo spat, saj nas že naslednji dan čaka prva tura.
1. dan, Oberstorf-Dalaas
Vstanemo ob 7:00 se hitro najemo in pripravimo nahrbtnike, pa ne gre vse gladko. Najprej ugotovimo da sem namesto navadne vode kupil mineralno, pa to še ni dovolj. Medtem ko se vozimo proti našemu izhodišču se ustavimo še v trgovini, Micko skoči po vodo, pa tudi tokrat ne uspe, spet je mineralna. Ostali natočijo kar mineralno, jaz pa se odločim da počakam do naslednje trgovine kjer dobim pravo brez mehurčkov. No pa gremo najprej čez Oberstdorf, nato pa v dolino Stillahtal po lepi makadamski kolesarski stezi, ko je le te konec pa naprej po asfaltni cesti ki pa kmalu postane strma. Od tu naprej po Rappenalptal, sicer ista dolina samo ime je drugačno, do Speiherhutte. Sledi 180 vm rinjenja po prepadni steni na Schrofenpas, tu si privoščimo malo daljši počitek in poziralne slikce.
Proti Warth-u bi moral biti lep spust, pa ni bil, pot je po dveh letih čisto drugačna, voda je naredila svoje, vzdržuje jo pa zgleda nihče. Na asfalt pridemo malo pred Warth-om, peljemo se čez Lech proti Freiburger Hutte, to je pa tudi najvišja točka današnjega dne. Preden se spustimo si privoščimo še pivo in štrudel z vanilijevo kremo, mmm.
Prvi del 1000 m spusta je šodrast in drseč, težavnost S5 z mesti S6, drugi del pa je gozdna singla z blatnimi vložki, zadnjih 200 vm pa po asfaltu. V Dalaas-u pa nas čaka že Micko, medtem ko se pripravlja večerja nam ponudi bohinjski mohant, glede na to da sem nekaj slišal kako je to oh in sploh najboljši sir, sem pričakoval nekaj dobrega in lepo dišečega. Kakšna zmota, izkaže se za najbolj smrdečo in ogabno stvar kar sem jih kadarkoli dal v usta, smrdi po kravjem dreku verjetno je pa okus nekako podoben, vsaj predstavljam si, kravjeka na srečo še nisem poizkusil. Micko pa tudi dobi prepoved odpiranja mohanta v avtodomu! Na srečo se je pa pri večerji veliko bolje odrezal, pripravil nam je slastne njoke z gobovo omako, poleg paše pa še pivo saj je potrebno nadomestit izgubljeno tekočino.
Po večerji pogledamo še slike in filmčke, sledi še nekaj priprav za naslednji dan in se odpravimo spat.
2. Dan, Dalaas-Kops Stausee
Tokrat je pot daljša in bolj naporna, vstajanje ob 6:00, priprave, zajtrk, Micko pa si vzame čas in posname filmček. Pot nas vodi takoj v strm asfaltni klanec ki pa se kmalu unese, po četrtini klanca pa pridemo na makadam ki nas popelje med visokimi smrekami do prelaza Kristberg. Tu sledi malica in priprava kamere, nato pa prvi dodatek, prvič smo šli tukaj levo po makadamu v dolino, sedaj pa se odločim da gremo po singli ki nas popelje v Innertal. Že na vrhu srečamo dve ženici ki sta ravno prikorakale gor, malo jih povprašam kakšna je pot, ena od njiju pa mi odgovori da je lepa vendar strma. Rečem »no problem« ter nasvidenje in že gremo naprej, sledi lepa gozdna singla, z Andrejem uživava, Vito in Marko pa ne delita ravno najinega navdušenja. Vmes se Andrej še dvakrat prekucne preko balance, enkrat pa to uspešno naredi tudi Vito, na srečo oba brez poškodb. Na koncu single pa nas čaka neprijetno srečanje, domačin ki ni bil ravno navdušen nad našim bajkanjem po verjetno njegovem gozdu, ko je zagledal pa še kamero na moji glavi, se mu je pa sploh odpeljalo. No pa se je tudi to končalo in odbrzimo naprej po asfaltu do doline, tu pa levo po lepi dolini Silbertal .
Na začetku zaprta dolina, vendar se prav kmalu odprejo lepi pogladi na okoliške vršace, tako da nam ne manjka motivov za slikanje in filmanje. Ob poti si ogledamo en lep visok slap, jemo borovnice in se namakamo v skoraj vsakem potoku ki teče mimo, saj je bilo prav peklensko vroče. Ko se pripeljemo do planine, pa se lepa makadamska cesta spremeni v zamočvirjeno skalnato podlago, sledi uro in pol rinjenja malo gori malo doli, okolica še vedno lepa kot v pravljici, samo gledati pa je potrebno pod noge, če nočemo da končamo kot Nemec ki nam je prišel naproti ves črn od blata. Ko pridemo okrog jezera Langer See se tudi teren unese in se da večino poti do makadamske ceste pod markantnim Pateriolom prepeljati.
Zavijemo desno po dolini Schonverwalltal, kakšno dobro uro po makadamu, malo po singli gor dol in že smo pred strmo stezico kjer nas čaka dobro uro rinjenja oz. nošenja kolesa. No pa se tudi to konča, na vrhu še kakšen kilometer vožnje okoli jezera in že smo v koči Heilbronner.
Sledi standarden postopek, pivo in štrudel, to sem čakal cel dan. Tukaj smo že prejšnič srečali natakarja ki je prišel iz Bosne, tokrat pa nam je uspelo spoznati še ostalo bližnje in daljno sorodstvo. Jih moram pohvalit, saj so nam pomagali narediti ploščico, ki je počila na Andrejevem kolesu. No ja, delal je Andrej in eden od njih, ostali pa smo ob pivu in biskvitu lepo kramljali. No pa je lepega druženja tudi konec, počasi se odpravimo proti dolini, najprej po makadamu potem pa jaz, Andrej in Vito zavijemo na singlo, Marko pa gre okoli po cesti. Najprej lepa in tekoča, nato pa roling stonsi, zopet za naju z Andrejem užitek, ampak kaj bo rekel Vito, pa je tudi on preživel, malo je hodil pa je bilo. Ko se dobimo, se zmenimo da greta Vito in Marko okoli po cesti, midva z Andrejem pa nadaljujeva po singli, ki pa to ni več, zato da se lahko kolesarji lažje peljejo so jo razširili in poravnali, prav nič zabavno vam povem, pa tako je bila lepa. No pa vseeno najdeva eno potko, ki pa se izkaže za prezahtevno, tako da sva se na koncu še malo sprehajala, ja no noge si je treba po naporni turi malo raztegnit, bolj slaba tolažba, ampak naj bo.
V kampu nas Micko že nestrpno čaka z večerjo in pivom, nato pa tuširanje in pranje cunj. Zvečer si na sosednjem kemperju z zanimanjem ogledujemo elektro kolo in se ob tem spogledujemo z pregrešnimi mislimi, kako bi bilo lepo s tem kolesarit v klanec. Pa nam lastnik razloži, da ima on to kolo zato ker je njegova žena prehitra in je ne more dohajat. Malo še posedamo in se hidriramo, ob tem gledamo slikce, potem pa spat.
3. dan, Kops Stausee-Prato
Vstajanje ob 6:00, tokrat je pred nami najnapornejši dan, vendar pa je to relativno, saj se utrujenost vsak dan stopnjuje in je lahko šesti dan težji, čeprav je teren lažji. Tokrat se Marko zaradi bolečin v kolenih odloči, da ne gre z nami in ostane z Mickotom v kamperju.
Današnja tura se začne s spustom. Do Galtur-ja se spustimo 250 vm po asfaltu, na koncu vasi pa zazvoni moj telefon, najprej preklinjam, kdo se me drzne motit na mojem dopustu, pogledam na telefon, Micko kliče:
»kam si dal ključe«
»šit, v žepu jih imam«
Premlevam kaj mi je zdej za narest, oboji ključi so pri meni, če jih nesem nazaj smo ob eno uro, to ne gre. V bližini zagledam hotel, kaj pa če jih pustim na recepciji, pa jih Marko pride iskat, se bo vsaj premigal, da ne bo cel dan sedel. In točno tako sem tudi storil, ter sporočil kje dobita ključe. Mi pa krenemo naprej proti Ischgl-u po rekreacijski poti, še 200 vm spusta, tam se pa začne, 300 vm zelo strmega vzpona, prav nič ne paše, še dobro da se naprej vzpon malo umiri, da se lahko malo nadihamo. Pri zadnji vlečnici pa je tudi konec asfalta, naprej se vzpenjamo po dolini Fimbatall po lepem makadamu do Heidelberger hutte, sredi doline spotoma še prečkamo mejo med Avstrijo in Švico. Pri Heidelberger-ju pa se garanje šele prične, do prelaza Fimber nas čaka rinjenje kolesa 350 vm, saj se da vmes nekaj peljati, ampak tretji dan se že kažejo znaki utrujenosti, pa še en težak vzpon je pred nami danes, nič ne bo, razen parih odsekov gremo peš. Na prelazu pa se prvič srečamo z Američani, ki so tudi na prečenju.
Počasi se pripravimo na spust, nekaj pojemo in krenemo, pred nami je 700 vm spusta po singli, pot je drseča in na parih koncih tudi izpostavljena, težavnost S5-S6. Vmes se z Andrejem dvakrat ustaviva da bi počakala na Vitota, ki ni navajen takih spustov. Na drugem ustavljanju pa Andrej ugotovi da je pozabil ruzak ko sva se prvič ustavila, ne preostane mu nič drugega kot da odpešači nazaj dobrih 200 vm višje, medtem ko čakam dam Vitotu navodila kje naj naju počaka. Ko je single konec pa pridemo najprej na makadam ki pa nekako po dveh, treh kilometrih preide v asfalt, sledi precej hiter in nezanimiv spust do Sur Enna, kjer se ustavimo v okrepčevalnici v kampu. Ura je približno 13:30 in nekako spodobi se da kaj pojemo, nudijo pa itak samo špagete bolongnez. Medtem pa ko čakamo se Vito odloči da bo zamenjal ploščice na zavorah, ne mine dolgo ko se zasliši » olje teče«, še preden se zavem sem že zraven. Ja no, on si je menjavanje ploščic malo drugače predstavljal, namesto da bi potisnil batke narazen je razšraufal čeljust, posledica je pa iztekajoče olje. Ko vidim kaj je naredil, mu rečem naj hitro stisne čeljust in jo privije, jaz pa sem samo upal da ni dobil zraka v sistem, na srečo je bilo vse v redu, na hitro mu nastavim zavore in gremo na kosilo.
Po kosilu pa nadaljujemo, zavijemo v Val d Uina, sprva 800 vm po strmem makadamu mi nekako ne paše, ko pa pridemo do planine Uina Dadaint pa se nam odpre pogled na galerije vklesane v steno. Razpoloženje je takoj boljše, s planine do galerije pelje gozdna pot ki se počasi vzpenja. Ko pridemo do tja pa nas čaka 250 vm rinjenja čez galerije, kljub temu da je na začetku tabla ki prepoveduje vožnjo s kolesom drugače niti ne gre, saj je pot prestrma poleg tega pa je tudi v celoti prepadna. Ko pridemo na drugo stran nas čaka pa še 300 vm zoprnih gričkov, za vsakim ki ga premagaš te čaka naslednji in tako kar naprej vse do Sesvene. Ustavimo se pri koči, skočim notri po štrudel in pivo, hja, štrudla ni več, so ga pojedli kolesarji ki so prišli pred nami, cca 100 jih je bilo, zato si privoščimo samo pivo.
Spust pa je potekal v glavnem po makadamskih cestah, smo videli v spodnjem delu eno singlo pa je nismo izkoristili. Od Laatsch-a do Prata pa po kolesarski stezi. Sledijo večerne aktivnosti (tuš, večerja, priprave na naslednji dan) in spanje.
4. dan, Prato-Bormio
Tokrat se začne že malo prej, v zgodnjih jutranjih urah me prebudi dež ki postaja vse močnejši. Priznam, občutki so bili mešani, po eni strani bi najraje videl da bi se močno ulilo in bi ta dan počivali, saj je utrujenost že kar velika, po drugi strani pa te nekaj kar rine da bi šel naprej. No pa se na srečo do jutra dež umiri in preneha, moji strahovi da bo na vzponu soparno se pa tudi ne uresničijo. Po zajtrku se napravimo in počasi odbrcamo v smeri prelaza Stelvio, do Trafoi-a se cesta lepo vzpenja čez dolino, tam pa se pričnejo znamenite serpentine, vsega skupaj jih je 48, naklon dokaj ugoden 6-10%. Se pa že poznajo trije prejšnji dnevi, 1800 vm vzpona pa tudi ne pomaga, poleg vsega je pa še asfalt od doline pa vse do prelaza, pogled mi je stalno uhajal na pot na levi strani ki je prihajala z Ortler-ja (ledenik na vrhu). No pa mi nekako le uspe prilesti gor, zadnjih 400 vm je šlo res počasi, kriza, volje nobene, motivacija se je nekam zgubila. Ta asfalt je zame res prava mora, vmes si nič kolikokrat obljubim da na Stelvio ne grem več, no ja, vsaj po cesti ne. Tokrat nas na prelazu počaka Micko, v avtodomu se najemo in malo odpočijemo, nato nas pa čaka še 100 vm rinjenja na Drei Sprachen Spitze .
Z vrha pa lep spust po še lepši serpentinasti mulatjeri, saj ni treba omenjat da se mi je razpoloženje v trenutku popravilo. Spust zaključimo na Umbrailpass, par metrov se zapeljemo po asfaltu, samo toliko da poiščemo nadaljevanje poti proti Bocchetta di Forcola. Na začetku je potrebno par višincev poriniti kolo, potem pa nas je čakala lepa singla po pobočju gore Rims. Ko prispemo na prelaz se pa vreme naglo poslabša, prične pihat veter in padat dež, zato se hitro napravimo v anorake in se odpeljemo v dolino. Po par sto metrih o dežju in vetru ni ne duha ne sluha, se pa meni zgodi da tik pred planino presekam gumo na boku in to ravno pred delom ki pelje preko melišča, samo upam lahko da bo guma zdržala do doline. Spust do Bormia mine brez posebnosti, vmes smo edino Andreju zamenjali pletenico prvega menjalnika ki se mu je strgala. Tokrat je naš kamp malo umaknjen z naše poti. Bormio namreč ne premore nobenega, zato se zapeljemo 5 km proti jugu v kamp Cima Piazzi. Mene pa nekako 3 km pred kampom čaka še eno presenečenje, raznese mi zadnjo gumo, temu bi se lahko reklo sreča v nesreči, saj če bi se to zgodilo v zgornjem delu spusta bi se zadeva prav grdo zakomplicirala. Andreju dam GPS in mu rečem naj mi prinese drugo gumo in zračnico ki ju imam v avtodomu, sam pa se namenim peš proti kampu. Sem si pa med menjavo naredil naslednji problem, ker sem kolo obrnil na glavo sem dobil v zavoro zrak, pravzaprav je tam že bil, jaz sem ga samo spravil iz rezervoarja v cev, kar je imelo pa posledice naslednji dan. V kampu pa itak standardna procedura, tuš, večerja, pivo, spanje.
5. dan, Bormio-Dimaro
Zjutraj je potrebno najprej prevoziti tistih 5 km nazaj do Bormia, nato pa po asfaltu čez Valfurvo na prelaz Gavia. Ta dan je pa mene rit bolela, kot da bi prejšnji dan prvič sedel na kolesarskem sedežu, saj poznate ta nebeški občutek, se mi zdi da sem se vsakih pet minut ustavljal ali pa vstajal med vožnjo. Vmes se spet srečamo z Američani , malo poklepetamo in gremo po svoje. Na prelazu se naberemo, v koči nekaj spijemo in pojemo ter se spustimo po strmi serpentinasti cesti proti vasi Pezzo. Vmes imam seveda veliko dela z mojo zadnjo zavoro, pred vsakim zavojem jo moram napumpat da sploh dobim ročko, vendar nekako gre. V Pezzu se Marko odloči da ne gre z nami, temveč pot nadaljuje čez passo Tonale. Mi pa tu zavijemo levo in do vasice Case di Viso odkolesarimo po asfaltu ki je sprva zelo strm, kasneje se strmina malo umiri, doda pa svoje vročina. Vasica Viso je pa tudi prav lepa za pogledat, majhne kamnite hiške v katerih mislim da ne stanuje nihče, temveč jo imajo urejeno kot nekakšen muzej, če se mudite okoli Gavie se vam splača pogledat to krasno vasico. Ko pridemo čez vasico pa zapeljemo na strmo mulatjero, prav želel bi si tak vzpon na dnevni turi, vendar pa utrujen sem, znižam obrate in lepo počasi brcam v klanec, Vito in Andrej greta naprej in me počakata v koči Montozzo. Skupaj se sprehodimo še do prelaza Bozzi di Montozo do katerega vodi strma pot, hkrati pa mene vedno bolj skrbi kaj bo z mojo zavoro na spustu.
Na vrhu se napravimo ter oddirjamo po sprva lepi nato pa vedno bolj kamniti poti proti jezeru Pian Palu. Težavnost spusta S6. Moja zavora čudežno oživi in dela kot nova cel spust. Vmes pa je bilo tudi par padcev, ki pa jih lahko vidite na filmčku ki smo ga posneli. Medtem ko čakava pri jezeru da se pripelje Vito, pa moja zavora spet izgine, sledi nekaj preklinjanja ki pa ne pomaga kaj dosti, na srečo naprej ni več nič nevarnega zaradi česar bi se sekiral, bo že nekako. V nadaljevanju pa sprva par sto metrov po poti, nato pa na asfalt vse do Dimara kjer nas čaka Micko. Zvečer še pogledam mojo zavoro in vidim da so ploščice že zanič, potrebna je menjava, s tem ko jih zamenjam pa potisnem zrak nazaj v rezervoar in vala, zavora zopet dela. Naj tukaj nekaj povem, če bi to naredil že prejšnji večer, problemov z zavoro nebi imel, vendar pa utrujenost povzroči tudi to da ne razmišljaš povsem racionalno, marsikatera odločitev je v taki situaciji drugačna ali pa se sploh ne spomniš kaj bi lahko naredil.
6. dan, Dimaro-Molveno
No pa pride na vrsto tudi vsaj zame težko pričakovan dan, ta je bil ena glavnih motivacij za mojo udeležbo na TransAlpu, v načrtu je bilo prečenje Brente, pot pa sem si zamislil sam. Pa gremo lepo po vrsti, iz Dimara se usmerimo čez val di Meledrio proti Madonna di Capiglio, kolesarimo po lepi makadamski poti namenjeni kolesarjem in pešcem. Malo pred Madonno pa se usmerimo levo v smeri oznake rif. Graffer, vzpon poteka po makadamski cesti sprva še kar lepi, drugi del je pa vzdrževalna cesta za smučišče, te pa že veste da so strme in peščene. Pa se nekako pririnemo na passo Groste, vmes se nam seveda odpirajo lepi pogledi na vrhove Brente. Na samem prelazu je tudi velika in draga restavracija, do katere vozijo goste z gondolo iz Madonne, vrvež je seveda temu primeren, o mojem navdušenju nad tem pa raje nebi.
Po pičli pojedini se odpravimo v osrčje Brente, ljudi je vedno manj, po kakšnem kilometru pa čista samota, ko bi oni vedeli kako je lepo tam. Vozimo se po lepih poteh, par odsekov pa je potrebno iti tudi peš ob kolesu. Pot nas pelje mimo podirajoče se gore Turrion Basso proti prelazu Gaiarda, tam tudi posnamemo najlepše slike ( vsaj po mojem okusu). S prelaza pa sprva zelo zahtevna nato pa lepa singla proti Malga Spora, zadnjih 50 vm je precej neugodnih primernih samo za rinjenje. Vmes pa jaz pridelam še en problem, namreč zlomi se mi menjalnik, ne preostane mi nič drugega kot da skrajšam verigo menjalnik pa v vrečko in v ruzak. Na planini Spora pojemo domače pecivo, nekaj spijemo ter se odpravimo naprej, po kratkem vzponu nas čaka kar lep spust, približno polovica po poti naprej pa hiter strm makadam. Do Andala še dobrih 100 vm vzpona mi brez menjalnika ravno ne sede, zadaj mi stalno vleče verigo na večje zobnike, posledica pa je da se mi prvi zobniki čisto razšravfajo. Sicer sem imel tukaj v planu še en spust do Molvena, vendar pa glede na stanje mojega kolesa izberemo najhitrejšo in najbolj varno varianto, po glavni cesti iz Andala do Molvena. Na koncu ko prispemo v kamp si ogledam podatke na GPS, 7 ur vožnje, 5 ur počivanja, pa se sploh ne spomnem da bi toliko počivali, očitno smo si privoščili dan na izi z užitkom.
7. dan, Molveno-Riva del Garda
Ta dan se jaz glede na moje težave ne udeležim kolesarjenja, tako da odkolesarijo samo Marko, Andrej in Vito, sam pa se pridružim Mickotu pri hišnih opravilih, pomivanje posode in pospravljanje, nato pa odhod do Rive. Fantje ki kolesarijo pa naredijo približno 400 vm vzpona, nato pa spust po asfaltnih cestah čez Arco do Rive. V Rivi smo skoraj hkrati, tam gremo še na pizzo in pivo, nato pa na pot proti Ljubljani.
Na koncu se moram zahvalit Mickotu za logistično podporo in če odštejemo mohant, za dobro hrano ki nam jo je pripravljal, pa tudi filmček ki si ga lahko ogledate je njegovo delo, snemali smo ga pa mi med našim popotovanjem po Alpah.
Še malo statistike:
1. dan, OBERSTDORF-DALAAS 1600 vm, 58 km
Oberstdorf-Schrofenpass-Warth-Lech-Freiburger hutte-Dalaas
2. dan, DALAAS-KOPS STAUSEE 2250 vm, 42 km
Dalaas-Kristberg-Silbertal-Shonverwalltal-Heilbronerhutte-Kops Stausee
3. dan, KOPS STAUSEE-PRATO 2600 vm, 94 km
Kops Stausee-Galtur-Ischgl-Fimbatall-Heidelberger hutte-Fimberpass-Sur Enn-val di Uina-Sesvena-Prato
4. dan, PRATO-BORMIO 2400 vm, 67 km
Prato-Stelvio-Drei Sprachen Spitze-Umbrailpass-Boccheta di Forcola-valle Forcola-Bormio
5. dan, BORMIO-DIMARO 2650, 94 km
Bormio-Caterina Valfurva-passo Gavia-Pezzo-Case di Viso-passo Forcellina di Montozzo-lago Pian Palu-Peio-Dimaro
6. dan, DIMARO-MOLVENO 1900 vm, 46 km
Dimaro-Madonna di Campiglio-passo Groste-passo Gaiarda-malga Spora-Andalo-Molveno
7. dan, MOLVENO-RIVA del GARDA 230 vm, 48 km
Skupaj 13630 vm, 449 km
Za to pot prevozit rabite zemljevide Kompass: - Oberstdorf Kleinwalsertal 03
-Arlberg Verwallgruppe 33
-Silreta Verwallgruppe 41
-Vinschgau Val Venosta 52
-Ortler Cevedale 72
-Dolomiti di Brenta 73
-Rovereto Monte Pasubio 101
Če ima kdo namen prevozit to pot in bi rabil dodatne info. me lahko kontaktira na mail bomat2@gmail.com, lahko pa vam pošljem tudi tracke prevožene poti.
