Šebrelje-Šentviška gora

                                    

 

 

            Divja, lepa, skrivnostna, le kje drugje lahko doživiš vse to na enem mestu? Saj so, tudi drugje, vendar pa svet okrog trebuških dolin postreže s prav posebnim čarom. Samo prepustiti se mu moraš.

            Za osnovo sem si vzel eno turo na strani MTBture, vendar mi ni bil všeč vzpon do Oblakovega Vrha po asfaltu. Spet obračanje zemljevidov, vmes še ideja od Simona, spust s sv. Ivana v Reko naj bi bil zelo lep. In jo počasi že imam, začnem v Dolenji Trebuši- Oblakov Vrh-Šebrelje-nato pa še malo raziskovanja na Šentviško goro.
 

           Avtomobile pustimo v Dolenji Trebuši, in se zapeljemo čez dolino proti Oblakovem Vrhu. Asfalta se znebimo po dobrem kilometru, nato pa blag vzpon po lepi makadamski cesti. Spodaj večinoma med travniki in po gozdu, zgoraj pa se nam že pokažejo prvi razgledi na hribe nad soško dolino. Po dobrih 500vm prispemo na Oblakov Vrh, ki pa sploh ni vrh, temveč sedlo med Dolenjo Trebušo in Gorenjo Kanomljo. Domačini pravijo, če je tu oblak, potem bo sigurno padal dež, od tod verjetno tudi poimenovanje tega sedelca.
 

           Mi tu zavijemo levo proti Šebreljam, najprej mimo kmetije, nato pa postane cesta bolj strma. Ko strmina malo popusti, pridemo do lepih serpentin ki peljejo čez travnik, takoj za njimi pa zavijemo levo proti domačiji Pisance.

 

          Na Pisancah je za nami prvi daljši del vzpona, nadaljujemo levo po kolovozu. Malo dol, gor, ko se cesta prevesi močno navzdol, pa najprej levi ovinek, takoj za desnim pa zavijemo levo na slabši kolovoz, ki pa kmalu postane potka. Malo se še vzpnemo in že smo na grebenu Rovt. Lepi pogledi na dolino, po kateri smo se vozili pred kakšno uro in na nadaljevanje naše ture proti Šebreljam.  Spustimo se do domačije Rob, tam pa čisto okrog hiše. Začetek poti je sprva težko opaziti, greš kar po travničku levo in jo kmalu zagledaš.

 

       Sledi lepo prečenje po rahlo izpostavljeni potki do ruševine Na Robu. Tu je bil na travniku včasih majhen križec, ki pa je očitno nekoga motil in ga je odnesel. Upam da mu slej ko prej prav pride. Nadaljujemo po lepih poteh, čez grape proti Ložku, tam pa za kašen kilometer na kolovoz do Pustote.
 

 

            Tu sredi grape še vedno živita dva moška, vedno se lepo pozdravimo in malo poklepetamo. Večinoma nas ima kar vse preštete, kdaj se mimo pripeljemo. Mi je pa eden od njiju ob priliki razlagal, kako on jaha s sv. Ivana po poti v dolino. Mu kar nisem mogel verjet, jaz tam še sebi komaj zaupam, kaj šele enemu konju. Jah no, tu se mi vedno po glavi podi tisti komad, Deliverance. 
 

                   Mi pa nadaljujemo po lepi vendar v začetku zelo strmi poti, proti Šebreljam. Vasi se večinoma ognemo po lepih stranskih poteh in že smo pri sv. Ivanu.  Lepa cerkvica nad jamo Divje Babe, tu so našli mislim da še vedno najstarejšo piščal, ki jo je naredil človek. Jama je malo od rok, oziroma od kolesa, tako da si še nisem vzel časa za ogled.

 

 

 

                Ko pomalicamo, se vrnemo par sto metrov po cesti, nato pa zavijemo na pot ki nas popelje v Reko.  Sprva lepa, nato pa zelo prepadna pot, sicer široka, vendar pogled na desno ni najbolj prijeten. Vendar se ta del tudi kmalu konča, nato pa vse lepša pot. Nekako na sredini, pri Čepali je razcep poti, leva je od vode zelo razsuta, desna te pa v lepih serpentinah popelje do doline, pravi cukrček.

 

 

 

                 Sledi za nas malo manj zanimiv del po glavni cesti do Korena, tam pa desno proti Tilniku. Tu se tudi cestni del konča, v nadaljevanju pa dokaj lepa gozdna pot do Dabra. Takoj za Dabrom zavijemo levo in se večino po peščenih kolovozih zapeljemo do vasice Polje.

 

               Tu pa je tisti drugi raziskovalni del, za navzdol sem si izbral lovsko pot, vendar jo je kar težko najti. Šele tretjič sem našel pravi dostop na pot. Če želite to odpeljati, je najbolje da vam dam track za GPS. Začne se zelo strmo, nato je lepa prečka, pa spet malo strmejši del. Ko pot zavije desno, po par sto metrih prideš do razcepa, tam je potrebno it desno, leva pot pripelje na melišče, ki je zelo težko prehodno. Ko se pot spusti jo je nenadoma konec, sledi del med nekakšnimi kamnitimi ograjami, izbereš si pač tam kjer greš najlažje. Držiš se pa vedno smeri navzdol, po par sto metrih si ponovno na lepo uhojeni poti.

 

            Pa presenečenj še ni konec, po kakšnem kilometru prideš do podrtega mostička, prvič se mi je kar malo zataknilo. Vendar pa prvi vtis vara, pod trhlenimi deskami so železne traverze, tako da ni noben problem iti čez.

Scary part! :)

                      V nadaljevanju se držimo desne poti ki nas popelje do opuščene kmetije Prehodnice, tam pa po desni okrog hiše na kolovoz. Če bo pašna sezona, bo tu nekaj prekladanja čez ograje, malce pokvari vtis, vendar ne prehudo. Nato pa samo še po asfaltu do Dolenje Trebuše, tam  pa priporočam odlično hrano v gostilni Podkorita, za sladico pa palačinke z medom, so odlične.

Povezava do ostalih slik.

Ta tura bo na Voljinem programu za leto 2014, poglejte ob priliki na koledar in se nam pridružite.





Lp, Boris