Za začetek
vam pojasnim kaj to sploh je. Kramp turco smo poimenovali kolesarji, ki
pomagamo markacistom urejati poti.
Seveda to ne izgleda tako da oni vihtijo krampe in motorne žage, mi se
pa vozimo med njimi. S skupnimi močmi se zapodimo na pot, s krampi in žagami v
rokah, pospravimo kamenje ki je padlo na pot, uredimo odvodnjavanje, pač stvari
ki jih je potrebno urediti da pot ostane uporabna. Na koncu dneva se pa seveda
odpeljemo s kolesi v dolino.
K temu
zapisu me je napeljala objava na Hribi.net, spet prerekanje na temo kolesarjev
na poteh. Eden glavnih argumentov planincev je, pa saj samo uničujete poti,
urejajo jih pa naši markacisti. Moram priznat, me kar malo zbode taka izjava.
Že par let se kolesarji s prostovoljnim delom pridružujemo markacistom, seveda ne
vsi, niti večina ne, pravzaprav manjšina. Ampak, vsako leto nas je več in vsako
leto je več delovnih akcij, na katerih smo prisotni. Par primerov kjer sem bil
prisoten, jih je pa še več na katerih nisem bil:
Pa se
dotaknimo enega bolj perečih problemov ali konfliktov, Dolski graben. Res je,
pot je obremenjena s strani kolesarjev, verjetno preveč. Glavni vzrok za to je možnost prevoza z gondolo na Veliko Planino. Drugače bi bila to
verjetno čisto običajna pot, na katero bi zašli kolesarji bolj poredko.
Situacija je taka, žičničarji služijo, kolesarji uživajo, včasih tudi kaj
postorijo na poti (vem vsaj za eno urejanje poti, ki jo je organiziral Cufi), markacisti
pa se jezijo in urejajo pot. Obstajata samo dve varianti, ali pot zaprejo za
kolesarje ali se pa najde nekak skupen dogovor vseh treh udeležencev.
Kaj se zgodi
če pot zapremo? Kolesarji se bodo verjetno še vedno vozili, ker so navajeni te
poti, če ne bodo šli gor z gondolo, bodo pa z avtomobili ( v nekaterih načinih
odhodov v gore smo si neverjetno podobni s planinci). Če se bo pa kdo od
preganjalcev res zavzel in jih lovil ter kaznoval, se bodo pa preselili na
kakšen sosednji hrib. Se pravi se samo težava prestavi drugam.
Obstaja pa
še ena rešitev, s katero bi bile verjetno vse tri strani zadovoljne. Žičničarji
naj podražijo karto za 3€, to se da v poseben sklad, ki se ga nameni strogo za
urejanje poti ki vodijo na ali z Velike Planine. In pa markacisti naj dvakrat
na leto povabijo kolesarje k urejanju poti. In seveda na začetku poti v dolino
postaviti tablo, z jasnimi navodili, kako se obnašati na poti. Sem prepričan da
se da s pravim pristopam stvari urediti,
samo glavo je potrebno potegniti ven iz peska.
Še en problem je pri tem urejanu, se je že parkrat zgodilo da smo
ponudili pomoč. Pa so jo markacisti zavrnili, češ potem se boste pa hoteli
vozit po poteh. Škoda, mi se še vedno
zapeljemo, oni so pa ostali brez pomoči in še naprej jamrajo. Včasih je tako
preprosto, samo povabiti ali povedati je potrebno, pa se bo vedno našel kdo ki
je pripravljen pomagati! 
Sta najina odtisa res tako različna da se na da dogovoriti?
Ni komentarjev:
Objavite komentar