Običajno si
ga izberemo za prvo turo, to je tudi ena tistih tur ki so najbolj atraktivne,
ki potegnejo. Po jutranjem sestavljanju koles, se nam nekako do desete ure le
uspe odpeljati z avti proti vrhu Roqueja. Za dobrih 50 km zavite ceste rabimo
uro in pol časa. Ovinkov res ne manjka na tej poti, marsikdo od sopotnikov
pride čisto zelen na vrh, še posebej če se pelje z Boštjanom. J
Čisto pod
vrhom je tudi veliko observatorijev, saj je to znana lokacija za opazovanje
zvezd. Mi se pa zapeljemo do parkirišča za obiskovalce ki si želijo pogledati z
roba v ugasli krater največjega vulkana na otoku. To je tudi najvišji vrh La
Palme, Roque de Los Muchachos 2426 m.
Medtem ko se
pripravljamo, opazim nekoga ki popisuje številke registrskih tablic, na naših
avtomobilih. Stopim do njega in ga vprašam, če je kaj narobe. On mi začne po
špansko razlagat, saj prohibido sem že zastopil, za kaj več sem pa raje
poklical Zokija (to ni naš znani ljubljanski župan ), ki zna med drugim tudi
špansko. Že po nadzornikovih kretnjah, mi je bilo hitro jasno da je pot 131
zaprta za kolesarje. Kasneje nam Zoki to tudi potrdi, pove še, da si je zapisal
naše registrske številke in če bomo šli po poti jih bo poslal na policijo. Pa
se ne damo kar tako, se tudi ostali vključimo v debato, je sicer zgledalo bolj
mahanje kot pogovarjanje, vendar se kar nekako zastopimo. Pridemo do tega, da
jih motijo kolesarji ki rijejo, kar nam je nazorno tudi pokazal in pa neobzirni
kolesarji do drugih uporabnikov. Nekako smo ga le prepričali, da se mi ne
vozimo na tak način in da smo obzirni do drugih souporabnikov poti. Zato nam
reče, da gre on na malico, mi pa če hočemo se lahko zapeljemo po poti. Vendar,
če bo kakšen problem ali če se kdo pritoži, bo poslal naše registrske številke
na policijo. Po krajšem premisleku se
odločimo da ne tvegamo, pot ki gre malo nižje ni prepovedana, to pa lahko
odpeljemo kdaj drugič, predvsem bolj zgodaj, ko še ni nadzornika in obiskovalcev.
Sledi spust po asfaltu do helioporta in začetka poti PRLP 12, preparkiramo tudi
avtomobile.
Težko je
življenje gorskega kolesarja, ampak, če je potrebno tudi ni težko najti kaj
drugega in atraktivnega. Začnemo po poti PRLP 12, nato prečenje z nekaj vložki
nošenja kolesa po poti PRLP 10 in zaključek v Puerto Tazacorte po GR 131.
PRLP12,
začne se pri helioportu, podlaga v zgornjem delu peščena in kamnita. Pesek drsi
in ti v zadnjem trenutku spremeni smer, skalice so pa ostre. Se prav spomnim
naše prve vožnje izpred dveh let, najprej smo eno uro samo flikali zračnice,
kot da smo na kakem vulkanizerskem tečaju. Zgleda je bila pa to odlična šola,
saj so očitno tisti ki so prvič na La Palmi upoštevali naše nasvete, naj vozijo
raje z malo večjim pritiskom.
Pokrajina
zgoraj zgleda bolj puščavska, nizko grmičevje in skale, naša pot se pa vije med
njimi. To ni klasičen spust, kjer se pelješ samo dol, pot je v zgornjem delu
zelo razgibana, po vsakem spustu sledi vzpon. Tako da ti že sam spust da dosti
dela in ti ni potrebno niti razmišljati, bi se peljal na hrib z avtom ali s
kolesom. Niže kot se spuščamo, postaja pot bolj peščena in lepše vozna. Ko
pridemo v borov gozd, se pa zapeljemo po dvajset centimeterskih borovih iglicah.
Prava poezija, ampak, drsijo pa še bolj kot pesek in ne vidiš kaj je pod njimi,
včasih tudi kakšno presenečenje v obliki skalce, korenine so pa zelo redke. Po
lepih igličastih serpentinah se moji
kolegi pripeljeo do poti PRLP 10, jaz sem pa pogledal kakšna je pot SLTJ 70.
Obe sta odlična izbira, govorim za del od razcepa naprej. Po 12 bo veliko lepih in
zanimivih serpentin in v nadaljevanju zelo lepo prečenje. Pot 70 gre pa malo
bolj po grebenu, je malo bolj izpostavljena, vendar ne preveč in tudi na njej
se najde par serpentin, se pa ogne najlepšemu delu prečke.
PRLP 10, v
bistvu je to nekakšna prečka, ja,ja, če si predstavlajte tisto pod Čavnom, kar
pozabite. Pot je široka, mestoma izpostavljena, gre pa stalno gor in dol in
vzponi so na parih mestih kar konkretni, tudi do 100 vm. Seveda se vse to
dogaja v družbi borovcev in dišečega cvetja. Ko jo imaš že skoraj dovolj, se pa
priključiš na pot GR 131. Pa da ne bo
kdo narobe zastopil, zelo lepo in vredno ponovitve, vendar naporno.
GR 131, no
to je pa čisto druga zgodba, spodnjih 1000 vm, kamnita tlakovana pot. Pa to
niso tlakovci položeni lepo kot na vašem dvorišču. Pravzaprav zgleda vse skupaj
precej grobo, za hojo odlična izbira za krivljenje gležnjev. Zanimivo se mi zdi
da tudi na novih poteh postavljajo kamne ravno tako grobo, očitno jim je to v krvi. Za vožnjo po njih, moraš pa
izbrati le pravo linijo, še tako nemogoč del na prvi pogled, se da odpeljati in
pa oprijem na teh kamnih je neverjetno dober. Trese pa, vse do morja in po
kakem tednu imaš tega rukanja vrh glave.
Blažev filmček, letošnje La Palme:
