No, pa se gremo spet malo v
Karnijce potepat, preprosto so tako lepi in zanimivi da se jim težko odpovem.
Tokrat ena lepa sladka, sicer bo za navzgor malo za porinit kolo, vendar bo pa
na spustu en sam užitek. Najprej se je pa potrebno do tja pripeljati z avtom,
preko Kranjske Gore-Trbiža-Pontebbe (Tablja) - Moggio Udinese (Možnica) do
vasice Dordolla, iz Ljubljane približno uro in pol vožnje.
Avtomobile
pustimo pod vasjo na parkirišču tik za mostom, ko se napravimo pa takoj v dokaj strm asfaltni
klanec, sto vm do vasice Dordolla. Ko se drevesa malo razredčijo, se nam na
levi pokaže z jutranjim soncem obsijana Creta Grauzarija. Pripeljemo se na
parkirišče sredi vasice Dordolla in se usmerimo desno strmo navzgor, na prvi
pogled čisto običajna vasica, vendar ko jo pogledaš malo pobliže, je polna
ozkih ulic kot nekakšen labirint. Se pravi, desno strmo navzgor, ko nam pot
preseka ulica imamo itak na izbiro samo dve varianti, zavijemo desno in po
parih metrih smo že na mulatjeri ki nas mimo ruševin starega mlina in malo
kasneje čez čisto nov most popelje do zaselka Virgulins. Vmes je še malo
rinjenja kolesa, vendar nič hujšega, vsekakor pa lepše kot pa po asfaltu.
V Virgulinsu pridemo zopet na
asfaltno cesto, zavijemo desno in ji sledimo do križišča ceste ki pripelje z
vasi Pradis. Na križišču zavijemo lavo in nato kmalu desno, na križišču je tudi
tabla ki nas usmeri prti koči Vualt. Do višine 1000 mnv samo sledimo asfaltirani cesti, ki nas vodi
okoli gore Maserit. Tu pa zavijemo desno na parkirišče in nadaljujemo našo pot
po zelo lepi in na parih mestih izpostavljeni mulatjeri, pot 428a (na stari
karti je še označena kot 450). Sledimo oznakam za kočo Vualt, v zadnjem delu je
potrebno kolo približno 40 vm poriniti. Lahko bi se odločili tudi za vožnjo po
makadamski cesti, vendar je v primerjavi z mulatjero preveč dolgočasna.
Pri
koči Vualt naredimo krajši postanek, to je tudi zadnja možnost za dotočit vodo,
kasneje je ni več. Sama koča je pa zaprta, razen kakšnih piknikarjev in
naključnih pohodnikov, tam ni nobenega. Nato pa še dobrih 150 vm do razpadajoče
vojaške bolnice iz prve svetovne vojne, po strmem asfaltu seveda, po navadi je
tam še prav peklensko vroče. Pri bolnici pa naredimo malo daljši postanek, saj
je prav prijetno toplo in pogledi na steno Chiavalsa in Zuc dal Borja tudi niso
kar tako.
Takoj za objektom poiščemo pot
425, od tu naprej pa do vrha dobrih 400 vm se izmenjujeta vožnja in rinjenje
kolesa, žal drugače ne gre če hočete priti do enega lepših spustov. V spodnjem
delu je pot v glavnem po gozdu, zgoraj pa se spet pokažejo okoliški vršaci v vsem
svojem sijaju. Na sredini vzpona pridemo na križišče poti, mi se odcepimo levo
v smeri bivaka Cjasut dal Scior, pot 422. To je tudi pot ki ji sledimo vse do
Dordolle. Ko pridemo na vrh do bivaka, se nam odprejo pogledi še malo dlje na
zahodne in severne karnijce, res lep razgled ob jasnem dnevu. Seveda se tu
prileže malo daljše poležavanje na sončku in malica pred spustom.
Nadenemo zaščitno opremo in se
odpeljemo v dolino, lepa pot težavnosti S5, sprva med rušjem kmalu pa preide v
gozd tam pa postane še lepša. Ko pridemo do levega odcepa nemarkirane poti (
oznaka poti La Lope) nadaljujemo naravnost, žal tudi malo navzgor, približno 30
vm. Nato pa sledi še lep, lepši in še lepši spust, nižje ko greš lepše je. Tik
pred Dordollo je še ena napakica v terenu, se pravi par metrov navzgor, vendar
je vse ostalo tako lepo da se ne splača obremenjevat z takimi malenkostmi. Nato
pa še čez vasico po labirintu ulic, ki vam ga ne bom opisoval, ker se je lepo
tudi malce zgubljat tam notri. Na glavnem trgu si lahko privoščite tudi kakšno
pivo, se prav prileže po naporni in lepi turi. Za bolj vešče pa namig, severno
od vasi v dolino vodijo ene stopnice, so pa precej izpostavljene, previdno. Ponavadi
nas tudi domačini opozarjajo da je nevarno, pericolo, pericolo. Aja, samo najti
jih je pa malo težje, za to se boste pa že malo potrudili. :)
Ena lepših v tistih koncih, primerna tudi za manj vešče kolesarje, vsaj kar se spusta tiče.
