Na Rokovo pobudo se nas je šest odpravilo v Romunijo. V ekipi smo bili Micko Pidalc, Padalc, Žabar,Rok,Dare in moja malenkost. Priznam občutki pred odhodom so bili mešani, razne govorice kako kradejo, pa ceste so slabe, pa še Žabar je napovedal da bomo lažje plavali kot kolesarili. Pa se je na našo srečo izkazalo da vse skupaj ne drži. Ukradli nam niso nič, ceste vsaj tiste glavne (magistralke) so vzorno urejene, vreme pa razen enega dne ko je deževalo spremenljivo oblačno, nam vsaj vroče ni bilo.
Pot do tja je dolga cca 1150 km, v urah s postanki pa nekako osem ur do Romunske meje, potem pa še osem ur do Brasova. Na prvi pogled ko prestopiš mejo, imaš občutek kot da te je kdo brcnil par desetletij nazaj. Hiše so videti neurejene oz. ko jih postavijo jih nihče več ne vzdržuje, sredi vasi pa najdeš par hiš z neverjetno kičastimi strehami. Opazili smo pa še eno značilnost, prav povsod kjer smo se ustavili so bili WC-ji čisti in urejeni, na prvega umazanega smo naleteli šele ob vračanju na našem OMV-ju na Pincah.
Naš končni cilj in pa izhodišče je bil kamp na obrobju Brasova, Darste. Prebivali smo v ličnih hiškah za dve osebe, na voljo pa imajo tudi večje ali manjše, pač kakor ti paše. Prehranjevali smo se v gostilnah in restavracijah, razen zajtrkov, saj je tam hrana zelo poceni, pa o cenah malo kasneje. Že prvi večer smo se dobili z domačini iz lokalnega jadralno padalskega kluba, ki pa so hkrati tudi kolesarji. Pokazali smo jim tracke ki smo jih imeli pripravljene že doma, oni pa so nam dali še par koristnih informacij. Hitro smo ugotovili, da tam okrog obstaja veliko urejenih in prav lično markiranih poti, zemljevide je pa praktično skoraj nemogoče dobiti.
1 .dan, pojana Brasov
Po naporni vožnji prejšnji dan si izberemo malo lažjo turco, na pojano Brasov. Najprej čez mesto potem pa po makadamu do grebena, tam pa se prične lepa singla po gozdu vse do pojane.
Na pojani si privoščimo ene čevape oz. si jih poskusimo, tam je namreč navada da imajo v ceniku ceno za en čevap, ne pa za porcijo. Mi smo pa glede na komunikacijski mrk, naročili štiri čevape namesto štiri porcije, po nekaj mahanja pa dobimo pet porcij čevapov namesto štirih, pa kdo bi se pritoževal od viška ne boli glava, no ja razen po alkoholu. Ko se najemo se odpravimo naprej, pa se že po dveh minutah ulije dež, na srečo ne traja dolgo, pa še pod streho smo se lahko skrili in počakali da mine.
Nadaljujemo po strmi makadamski cesti vmes pa naletimo na pot ki gre nekako v isti smeri, hitro se odločimo da gremo raje po poti, bo že nekam pripeljala saj je shojena in odločitev je bila pravilna pa še lepši naklon je imela. Ko se pot priklopi nazaj na cesto spet začne padat dež, zavetja ni, zato navlečemo anorake in naprej, 200 vm pod vrhom se naša pot odcepi in usmeri navzdol. V začetku lepa nato pa vedno bolj strma in blatna pot nas popelje v dolino, seveda ne gre tako zlahka, je prav nemarno drselo, s kolesom ne gre, peš pa tudi večkrat po riti, ma če bi bilo suho bi bilo čisto drugače, pa smo tudi to preživeli. Aja, pa v tem grabnu naj bi bilo veliko medvedov, mi nismo videli nobenega, verjetno jih je spodil kraval ki smo ga povzročali ob drsanju po bregu.
Za zaključek dneva smo se odpravili pa še na ogled mesta, najprej mimo modernih nakupovalnih centrov, ki jih v večjih mestih ne manjka, naprej pa med sivimi stolpnicami, to sivino pa vsake toliko časa preseka kakšna novejša zgradba. Vozni park se jim pa tudi po Rokovih besedah zadnja leta močno izboljšuje, med Logani je opaziti kar precejšne število nemških limuzin. Naš končni cilj pa je ogled starega dela mesta,, ki je res lepo urejen in vreden ogleda. Za konec še malo kulinarike v Srbski restavraciji, na par pirčkov in domov.
2. dan, Sinaja- Mierlei
Ta dan se zapeljemo do Sinaje, že prej smo se odločili da bomo del ki gre po magistralki izpustili, zato se zapeljemo do odcepa makadamske ceste s kombijem. Cesta je prvih sto višincev strma nato pa se unese.
Po parih kilometrih pa moramo zaviti na blaten kolovoz, po njem moramo več ali manj riniti. Ko pridemo do travnikov kjer pasejo ovce, nam kar naenkrat nasproti teče devet ogromnih tulečih psov, meni so bolj zgledali kot da so mešani z medvedom, Žabar reče dajmo kolesa v krog, pa bi nas verjetno vseeno imeli za malo malico če bi hoteli.
Na našo srečo pa psi odlaufajo mimo nas kot da nas ni in se pridružijo čredi ovac na drugem bregu. Polni adrenalina se odločimo da ne bomo več sledili blatnem kolovozu, ampak bomo šli raje kar počez po travniku, kmalu pririnemo na blatno cesto ki pa se tudi kmalu konča.
Višje kot gremo lepša je pot in pa pogledi na lepe kopaste grebene se odpirajo. Naslednjih par ur prav uživamo na lepih travnatih grebenih, za konec pa si postrežemo še z lepo singlo na poti v dolino.
3. dan, kulinarični turizem
Zjutraj zgleda kar obetavno, zato se po zajtrku napravimo in se zapeljemo proti Chei, pa ne gre vse po načrtih, dež postaja vedno močnejši, zato se odločimo da ta dan posvetimo ogledu gradu grofa Drakule v Branu in pa Romunski kulinariki. Kasneje izvem, da to ni pravi grad grofa Drakule, pravi je na drugi strani Fagaraša, v razpadajočem stanju. Se ga pa izplača pogledat.
Na koncu dneva se seveda prileže kulinarika, ne vem kako se reče, je pa to polenta notri je slanina na vrhu pa jajce, zelo dobro.
4. dan, Ciucas
Še enkrat proti Chei, po poti še rahlo dežuje, vendar pa se oblaki trgajo.
Na cesti proti prelazu pa nenadoma zagledamo medveda kako je travo, ustavimo in seveda smo ga morali poslikali, on pa kot da nas ni lepo naprej zajtrkuje. V Chei si privoščimo še kavico, toliko da zginejo še zadnje kaplje dežja in se počasi odpravimo, pri vožnji čez vas se nam pridruži bel pes in nas spremlja celotno pot, mi smo mu dali ime Romči.
Za ta dan smo se odločili da kolesa rinemo in nesemo skoraj 1000 vm visoko proti grebenu Zaganu, je tudi varianta ki pelje okrog in je vozna vendar pa se izogne prvemu grebenu. Kar pa glede na slike na GE ne pride v poštev, kmalu se naša odločitev izkaže za pravilno, odprejo se nam lepi pogledi na mogočne skale nad nami.
Po grebenu je lepa potka, vendar pa je potrebno preko parih delov kolo nositi, pa je tudi to kmalu za nami, odpravimo se naprej proti Ciucasu ki se nam v daljavi markantno nastavlja. Bližje ko smo lepši je, meni je zgledal kot bi se kdo poigral in narisal vse tiste noro lepe oblike skalovja, tukaj ne gremo na vrh, ampak se zapeljemo pod njim, kakšne pol ure pa je tudi za rinit, do prelaza pa lepa singla.
Malo pred prelazom pa planina, še preden smo jo zagledali slišimo pse ki lajajo, nad planino se ustavimo in čakamo da jih pastirji pokličejo k sebi. Nekako še vse skupaj izgleda, zato se odpravimo previdno mimo, vendar pa ko psi opazijo Romčija, pobesnijo in se zapodijo za nami, na srečo smo vsi odnesli celo kožo. Ker je ura že pozna našo pot zaključimo na prelazu, pa tudi nobenemu se ni dalo voziti po blatnih kolovozih v dolino. Poslovimo se od Romčija, ki nas prav žalostno pospremi ob našem odhodu nazaj v kamp.
5. dan, pod Piatro Craiului
Kolesariti začnemo v Branu, najprej kar visoko po makadamski cesti, potem pa kolovozih naprej do prvega grebena, spust v kanjon in po blatnem kolovozu razritem od gozdarjev do cabane Brusturet.
Od tu pa zopet v klanec do planine Pietricica, le tu se pa naša pot neslavno konča, kljub treku poklikanem po map sursu nam ne uspe najti poti, zato se odločimo da se vrnemo po isti poti nazaj.
Naslednji dan so nam domačini povedali da pot tam je, vendar jo je zelo težko najti, bo pa ostalo za naslednjič ko se vrnemo v te kraje. Kot zanimivost, za en kratek čas se nam spet pridruži bel pes, isti kot Romči. vendar je bil že malo v letih in nam ni mogel slediti.
6. dan, raziskovanje okoli pojane Brasov
Ker smo že malo utrujeni se odločimo da malo raziščemo poti okoli pojane Brasov in uspelo nam je najti prav lep vzpon in še lepši spust, samo z eno napako oboje smo počeli v obratni smeri J, nam ali pa vam bo pa zato v bodoče lažje in lepše kolesarit po teh krajih.
No pa se je tudi naše potepanje približalo koncu, počasi se spakiramo in odpravimo nazaj proti domu polni lepih vtisov in pa z namero, da se že naslednje leto vrnemo v te kraje, saj nam je ostalo nekaj nedokončanih projektov. Ja no, ni nam ravno uspelo, še nismo šli, je ostalih želja preveč. Upam da nam kmalu rata.
Pa še par cen, vse skupaj najem kombija, bencin, prebivanje, hrana in pa razni dodatki nas je stalo 330 € na osebo.
Kamp na dan 10 €
Mici (čevapčič) 0,25 €, pet jih je dovolj
Pivo URSUS 1 € v restavraciji, v trgovini 0.50 €
Povezava do ostalih slik.
Povezava do filma, 1. del.
Povezava do filma, 2. del.
Lp, Boris
