Najprej se
zapeljemo z avti proti jugu, v vasico Jedey (Hedei). Boštjan, Marjeta in Vladka pa en
avto odpeljejo čisto na jug do svetilnika El Faro de Fuencaliente, nato pa z drugim do razglednika
pod El Pilar, kjer naj bi se dobili,
Vladka pa se vrača z drugim avtom v Tazacorte. Hude kombinacije, vendar je uspelo,
vse tako kot smo planirali J. Nas ki smo startali v Jedeyu pa čaka najprej
100 vm po asfaltu, nato pa se zapeljemo po levem kolovozu. Vzpenjamo se po
levem pobočju vulkana Tajuya, proti Hoyo de la Sima. Kolovoz je večino peščen
in na odcepih dobro označen, vožnja po njem pa ni naporna, samo paziš da ne
zaideš v mehkejšo podlago.
Ko pridemo
do ceste ki poteka okoli južnega grebena vulkanov, zavijemo levo. Ogledamo si Hoyo de la Sima, nekakšna globoka
luknja, verjetno ostanek enega od krakov vulkana. Nato pa spet peščen makadam
proti razgledniku pod El Pilar, večino se dviguje, je pa tudi par spuščanj
vmes. Prejšnja leta smo šli gor po poti 105, tokrat se odločimo za pot 104.
Sicer gre malo bolj naokrog, vendar je za vožnjo bolj primerna. Vendar so tudi
tu kombinacije. Začnemo po 104, po kakem kilometru se odcepimo desno na požarno
pot, nato pa še kratek del po 105, do markirane poti 131. Od tu naprej ji pa
samo še sledimo, vse do juga.
Ko pridemo
na pot 104, postane pot mestoma bolj strma in naporna. Še vedno smo večino v
borovem gozdu, vendar vmes se že kaže
značilna peščena vulkanska pokrajina. Po
daljšem vzponu pridemo na nekakšno izravnavo, nadaljujemo po poti z blagimi
nakloni, po idilični pokrajini, res lepo za pogledat. Ko pridemo do mosta,
sledi nekako 100 vm prenašanja kolesa do vrha Pico Nambroque 1936 m. Tu se
pokrajina čisto spremeni, iz borovega gozda si kar naenkrat med samim peskom,
sem ter tja pa raste kakšen borovček. Odprejo se tudi pogledi proti severu
otoka in na sosednji otok Tenerife. Neprijeten hladen veter na vrhu, nas prežene v
zavetje. Kratka malica, nato pa prvi spust do Crater del Hoyo Negro. Zanimivo
za pogledat, vendar je tu poleg vetra še veliko peska v zraku, ob poskusu
pogleda v krater, sem imel takoj polne oči nadležnega peska, kar pripomore da
se hitro poberemo naprej.
En krajši
vzpon, nato idilčna prečka po borovem gozdičku, sledi spust po strjeni
razbrazdani lavi. V bistvu nič težjega, vendar votel zvok izpod koles, kot da
bi drgnil dva kosa premoga med sabo, pogled na podlago ki je razbrazdana in
ostra, kot bi se po razbitem steklu vozil. Padec na takem, je tisti trenutek zadnje kar si želim J.
Vendar se da, poiščeš najugodnejšo linijo in gre. Po navadi se tam najde tudi
par pohodnikov, ki nas navdušeno gledajo
in slikajo, jah no, mi bolj uživamo.
Sledi
prečenje z blagim vzponom, nato pa približno 100vm strmega in drsečega vzpona.
Saj veste kako to zgleda, dva koraka naprej, enega nazaj itd., vse do vrha Volcan
de la Deseada 1945 m. To je tudi najvišja točka današnje poti.
Los Canarios prečimo po asfaltu in poiščemo nadaljevanje
poti do El Faro de Fuencaliente. Tu so pa
še bolj nore serpentine po globokem pesku, na teh se moraš res prepustit, ko že
zgleda da boš padel, kolo kar zagrabi in potegne v ovinek. Sledi še nekaj
surfanja proti obali, vmes še ene stopnice za popestritev in zaključek ob
svetilniku.
Blažev filmček, letošnje La Palme:
Lepa,
nepozabna, vožnja polna adrenalina, vsekakor nekaj kar morate poizkusiti. J
Ni komentarjev:
Objavite komentar