KRAMP TURCA, POLHOV GRADEC

                      

 

 

             Na mojo pobudo smo kolesarji  skupaj z markacisti in planinci, pomagali pri pospravljanju drevja in vej z markiranih poti. Odločili smo se za dvodnevno akcijo, petek 07.03.2014 in soboto 08.03.2014.

 

           

             V petek se je akcije udeležilo osem kolesarjev in dva markacista PD Blagajana. Zbrali smo se ob osmi uri v Dvoru pri bifeju Andrejc, planinci so poskrbeli za pijačo. Čistili smo pot iz Belice do prečke pod Grmado in nato še pot  do kmetije odprtih vrat Pr Mehačk. Markacista sta z motorno žago razrezala drevje in veje, mi pa smo le te odmetali s poti in spotoma z ročnimi žagicami še popravili kar je bilo potrebno. Vmes smo še na štirih koncih kjer je izruvano drevje poškodovalo pot, to tudi sanirali. Akcijo smo zaključili ob 14h Pr Mehačk, planinci so nam uredili prevoz do avtomobilov, nato pa so nas povabili še na kosilo v Pograjski Dom.

 

              V soboto se ravno tako dobimo ob 8h v Dvoru pri Andrejcu, tokrat deset planincev in šest kolesarjev. Odpravimo se čistit markirano pot  Dolenja vas (Kosmulj)-Ključ-Prošca(prelaz med Dolenjo vasjo in Zaklancem). Za pijačo zopet poskrbijo planinci. Tokrat je šlo naprej pet fantov z motornimi žagami, ostali pa smo zadaj čistili in pospravljali hlodovino in veje s poti. Sem bil prav presenečen, kako smo se lepo ujeli, kot da bi že večkrat skupaj sodelovali J. Do 14h nam je uspelo očistiti 6 km poti, na parih mestih močno zametane z vejevjem in drevjem. Zaključimo tako kot je bilo planirano na prelazu Prošca. Planinci zopet poskrbijo za prevoz do avtomobilov in za kosilo v Pograjskem Domu.

                Najlepša hvala Stanetu Dvanajščaku iz PD Blagajana, z njim sva se dogovorila in izpeljala to urejanje poti. In pa seveda vsem kolesarjem in planincem ki so prišli in pomagali, saj brez njih nebi bilo nič oz. bolj malo.

 

                 Za v bodoče se pa dogovarjamo, da vsaj enkrat na leto izpeljemo eno tako delovno akcijo, kolesarji in planinci skupaj.

 

Sodelujoči:

Planinci iz PD Blagajana

Kolesarji iz KGK Volja

                    MTB Tabla

                    MTB scena

 

BOR-M

Obelix

Siven

Žabar

Mojo Jojo

Stak

Miha555

Tunderbolt

Bosstja

Koko82

Diver

Jureman


slike petek

slike sobota

CUMBRE VIEJA-SURFING IN PARADISE

 

                   

 

Si predstavljate da imaš na voljo sto dobrih tur, izmed teh jih deset izstopa, potem je pa ena sama, tista ki ti je najboljša, najlepša, skratka the best. In to bo ta, tura po naravnem parku Cumbre Vieja , na majhnem vulkanskem otočku sredi atlantskega oceana imenovanem La Palma. Pa tehnično sploh ni zahtevna, niti vzpon, niti spust. Je pa zato ker je to nacionalni park, večino prepovedana za kolesarje. Vendar se da, samo mimo nadzornikov bo potrebno, eden je na El Pilar, letos je bil še en z avtom, za tega moraš pa imet malo sreče, da te ne dobi. Vas še zanima? J

 

Najprej se zapeljemo z avti proti jugu, v vasico Jedey (Hedei). Boštjan, Marjeta in Vladka pa en avto odpeljejo čisto na jug do svetilnika El Faro de Fuencaliente, nato pa z drugim do razglednika pod  El Pilar, kjer naj bi se dobili, Vladka pa se vrača z drugim avtom v Tazacorte. Hude kombinacije, vendar je uspelo, vse tako kot smo planirali J.  Nas ki smo startali v Jedeyu pa čaka najprej 100 vm po asfaltu, nato pa se zapeljemo po levem kolovozu. Vzpenjamo se po levem pobočju vulkana Tajuya, proti Hoyo de la Sima. Kolovoz je večino peščen in na odcepih dobro označen, vožnja po njem pa ni naporna, samo paziš da ne zaideš v mehkejšo podlago.

 

Ko pridemo do ceste ki poteka okoli južnega grebena vulkanov, zavijemo levo.  Ogledamo si Hoyo de la Sima, nekakšna globoka luknja, verjetno ostanek enega od krakov vulkana. Nato pa spet peščen makadam proti razgledniku pod El Pilar, večino se dviguje, je pa tudi par spuščanj vmes. Prejšnja leta smo šli gor po poti 105, tokrat se odločimo za pot 104. Sicer gre malo bolj naokrog, vendar je za vožnjo bolj primerna. Vendar so tudi tu kombinacije. Začnemo po 104, po kakem kilometru se odcepimo desno na požarno pot, nato pa še kratek del po 105, do markirane poti 131. Od tu naprej ji pa samo še sledimo, vse do juga.

 

Ko pridemo na pot 104, postane pot mestoma bolj strma in naporna. Še vedno smo večino v borovem gozdu, vendar vmes se  že kaže značilna peščena vulkanska pokrajina.  Po daljšem vzponu pridemo na nekakšno izravnavo, nadaljujemo po poti z blagimi nakloni, po idilični pokrajini, res lepo za pogledat. Ko pridemo do mosta, sledi nekako 100 vm prenašanja kolesa do vrha Pico Nambroque 1936 m. Tu se pokrajina čisto spremeni, iz borovega gozda si kar naenkrat med samim peskom, sem ter tja pa raste kakšen borovček. Odprejo se tudi pogledi proti severu otoka in na sosednji otok Tenerife.  Neprijeten hladen veter na vrhu, nas prežene v zavetje. Kratka malica, nato pa prvi spust do Crater del Hoyo Negro. Zanimivo za pogledat, vendar je tu poleg vetra še veliko peska v zraku, ob poskusu pogleda v krater, sem imel takoj polne oči nadležnega peska, kar pripomore da se hitro poberemo naprej.

 

En krajši vzpon, nato idilčna prečka po borovem gozdičku, sledi spust po strjeni razbrazdani lavi. V bistvu nič težjega, vendar votel zvok izpod koles, kot da bi drgnil dva kosa premoga med sabo, pogled na podlago ki je razbrazdana in ostra, kot bi se po razbitem steklu vozil. Padec na takem, je tisti  trenutek zadnje kar si želim J. Vendar se da, poiščeš najugodnejšo linijo in gre. Po navadi se tam najde tudi par  pohodnikov, ki nas navdušeno gledajo in slikajo, jah no, mi bolj uživamo.

 

 

Sledi prečenje z blagim vzponom, nato pa približno 100vm strmega in drsečega vzpona. Saj veste kako to zgleda, dva koraka naprej, enega nazaj itd., vse do vrha Volcan de la Deseada 1945 m. To je tudi najvišja točka današnje poti.

 Od tu naprej gre pa v glavnem pot samo še dol, to je tudi tisti najbolj nor del, ki ga je težko opisati z besedami. Dobesedno surfaš s kolesom po globokem pesku, težišče premakneš nekoliko nazaj, toliko da prvo kolo pride iz peska. Na prvi pogled zgleda kot da nimaš kontrole nad kolesom, v resnici ga pa na lahko držiš in ga blago usmerjaš. V zavoju čisto malo obrneš krmilo in kolo kar potegne, najprej zdrsne prvo kolo, nato zagrabi, sledi še zdrs zadnjega kolesa. Nori občutki, neponovljivi na kakšni drugi podlagi. In vse to se dogaja na dolžini 14 km, vse do Los Canarios. Seveda se vse to dogaja na poti ki je označena s kamni ob strani. Izven tega pasu se ne sme niti sprehajati.

 

Los Canarios  prečimo po asfaltu in poiščemo nadaljevanje poti do El Faro de Fuencaliente.  Tu so pa še bolj nore serpentine po globokem pesku, na teh se moraš res prepustit, ko že zgleda da boš padel, kolo kar zagrabi in potegne v ovinek. Sledi še nekaj surfanja proti obali, vmes še ene stopnice za popestritev in zaključek ob svetilniku.

 Ene par se nas odpelje po avtomobile v Jedey, ostali se pa namakajo ali pa ogledajo soline ob svetilniku.

Blažev filmček, letošnje La Palme:

 

Povezava do ostalih slik.

Lepa, nepozabna, vožnja polna adrenalina, vsekakor nekaj kar morate poizkusiti. J