CJASUT DAL SCIOR

                                          

                No, pa se gremo spet malo v Karnijce potepat, preprosto so tako lepi in zanimivi da se jim težko odpovem. Tokrat ena lepa sladka, sicer bo za navzgor malo za porinit kolo, vendar bo pa na spustu en sam užitek. Najprej se je pa potrebno do tja pripeljati z avtom, preko Kranjske Gore-Trbiža-Pontebbe (Tablja) - Moggio Udinese (Možnica) do vasice Dordolla, iz Ljubljane približno uro in pol vožnje.

 

                Avtomobile  pustimo pod vasjo na parkirišču tik za mostom,  ko se napravimo pa takoj v dokaj strm asfaltni klanec, sto vm do vasice Dordolla. Ko se drevesa malo razredčijo, se nam na levi pokaže z jutranjim soncem obsijana Creta Grauzarija. Pripeljemo se na parkirišče sredi vasice Dordolla in se usmerimo desno strmo navzgor, na prvi pogled čisto običajna vasica, vendar ko jo pogledaš malo pobliže, je polna ozkih ulic kot nekakšen labirint. Se pravi, desno strmo navzgor, ko nam pot preseka ulica imamo itak na izbiro samo dve varianti, zavijemo desno in po parih metrih smo že na mulatjeri ki nas mimo ruševin starega mlina in malo kasneje čez čisto nov most popelje do zaselka Virgulins. Vmes je še malo rinjenja kolesa, vendar nič hujšega, vsekakor pa lepše kot pa po asfaltu.

 

                V Virgulinsu pridemo zopet na asfaltno cesto, zavijemo desno in ji sledimo do križišča ceste ki pripelje z vasi Pradis. Na križišču zavijemo lavo in nato kmalu desno, na križišču je tudi tabla ki nas usmeri prti koči Vualt. Do višine 1000 mnv  samo sledimo asfaltirani cesti, ki nas vodi okoli gore Maserit. Tu pa zavijemo desno na parkirišče in nadaljujemo našo pot po zelo lepi in na parih mestih izpostavljeni mulatjeri, pot 428a (na stari karti je še označena kot 450). Sledimo oznakam za kočo Vualt, v zadnjem delu je potrebno kolo približno 40 vm poriniti. Lahko bi se odločili tudi za vožnjo po makadamski cesti, vendar je v primerjavi z mulatjero preveč dolgočasna.

 

               Pri koči Vualt naredimo krajši postanek, to je tudi zadnja možnost za dotočit vodo, kasneje je ni več. Sama koča je pa zaprta, razen kakšnih piknikarjev in naključnih pohodnikov, tam ni nobenega. Nato pa še dobrih 150 vm do razpadajoče vojaške bolnice iz prve svetovne vojne, po strmem asfaltu seveda, po navadi je tam še prav peklensko vroče. Pri bolnici pa naredimo malo daljši postanek, saj je prav prijetno toplo in pogledi na steno Chiavalsa in Zuc dal Borja tudi niso kar tako.

 

               Takoj za objektom poiščemo pot 425, od tu naprej pa do vrha dobrih 400 vm se izmenjujeta vožnja in rinjenje kolesa, žal drugače ne gre če hočete priti do enega lepših spustov. V spodnjem delu je pot v glavnem po gozdu, zgoraj pa se spet pokažejo okoliški vršaci v vsem svojem sijaju. Na sredini vzpona pridemo na križišče poti, mi se odcepimo levo v smeri bivaka Cjasut dal Scior, pot 422. To je tudi pot ki ji sledimo vse do Dordolle. Ko pridemo na vrh do bivaka, se nam odprejo pogledi še malo dlje na zahodne in severne karnijce, res lep razgled ob jasnem dnevu. Seveda se tu prileže malo daljše poležavanje na sončku in malica pred spustom.

 

 

                Nadenemo zaščitno opremo in se odpeljemo v dolino, lepa pot težavnosti S5, sprva med rušjem kmalu pa preide v gozd tam pa postane še lepša. Ko pridemo do levega odcepa nemarkirane poti ( oznaka poti La Lope) nadaljujemo naravnost, žal tudi malo navzgor, približno 30 vm. Nato pa sledi še lep, lepši in še lepši spust, nižje ko greš lepše je. Tik pred Dordollo je še ena napakica v terenu, se pravi par metrov navzgor, vendar je vse ostalo tako lepo da se ne splača obremenjevat z takimi malenkostmi. Nato pa še čez vasico po labirintu ulic, ki vam ga ne bom opisoval, ker se je lepo tudi malce zgubljat tam notri. Na glavnem trgu si lahko privoščite tudi kakšno pivo, se prav prileže po naporni in lepi turi. Za bolj vešče pa namig, severno od vasi v dolino vodijo ene stopnice, so pa precej izpostavljene, previdno. Ponavadi nas tudi domačini opozarjajo da je nevarno, pericolo, pericolo. Aja, samo najti jih je pa malo težje, za to se boste pa že malo potrudili. :)

 

Ena lepših v tistih koncih, primerna tudi za manj vešče kolesarje, vsaj kar se spusta tiče.

LA PALMA

                                                

 

                Tokrat ne bo opis poti, je pa vsekakor povezano s kolesarjenjem. En opis iskanja nirvane, sredi atlantskega oceana.

 

Par suhoparnih podatkov, kako zgleda pot tja, saj nazaj vam ni potrebno J :

odhod iz Ljubljane ob 01:30

prihod v Munchen ob 07:50

polet iz Munchen-a 11.02.2014 ob 12:10

let do La Palme, 3344 km, v urah dobrih 5

prihod v Santa Cruz de La Palma, 16:15 (zamik ure, eno uro nazaj)

prihod v Puerto Tazacorte ob 19:00

vse skupaj na poti 18,30 ur

 

 

 

Tokrat že tretjič na vulkanski otok sredi atlantskega oceana. Domačini mu pravijo La Isla Bonita, vi ga pa najdete na globusu po imenu La Palma, spada v skupino desetih canarskih otokov. Na prvi pogled majhen, zračne linije sever-jug vsega 60 km, vzhod-zahod pa le 30 km, najvišji vrh Roque de los Muchachos pa seže 2426 m nad morjem. Vendar pa za nas gorske kolesarje pravi raj, saj je na otoku veliko planinskih poti. Zaenkrat so prepovedane za kolo le v Calderi de Taburiente in po južnem grebenu, nacionalni park Cumbre Vieja. Se je pa letos na žalost stvar malce zaostrila, prejšnja leta nismo imeli nikoli problemov z nadzorniki, letos smo jih pa srečali na parih mestih in tudi na večih poteh so bile nalepke, prepovedano za kolo. Vse to pa naj bi bila posledica  neobzirnega obnašanja in ritja po poteh parih ruskih kolesarjev, ki so bili tam malo pred nami. Nalepke so kasneje umaknili, saj so tam dokaj močno zastopani nemški kolesarji, ki so se zorganizirali in se pogajajo z lokalci.

 

Tudi narava je polna presenečenj, na južnem grebenu povsem puščavska,  na severovzhodu pa tropski deževni gozd. Ravno tako je z vremenom, najlepše je na zahodu, Puerto Tazacorte kjer prebivamo ima največ sonca, saj se skriva za visokim grebenom največjega otoškega vulkana, le ta prestreza oblake ki prihajajo z vzhoda. Jug ga ima že manj, na severovzhodu pa je največkrat deževno. Še ena značilnost, po treh obiskih še vedno nisem opazil niti enega potočka ali izvira vode, le suhe hudourniške struge. Za svoje potrebe in potrebe ogromnih nasadov bananovcev, jo zbirajo v velikih umetnih zbiralnikih.

 

Klima neverjetno ugodna, kot da bi imeli pri nas celo leto majsko vreme. Ob obali zimska dnevna temperatura okrog 20 stopinj, poleti pa 28. Seveda pa z višino pada, večkrat se zgodi da nad 1500 m voziš v kratkih hlačah in majici po ledu. Vendar se ozračje, ko posije sonce zelo hitro ogreje. Letos smo imeli priliko videti nad 1000 m zasnežene vrhove, kar je tam bolj redko. Ob obali pa je bilo še vedno prijetno toplo. Tako da kakšnih ekstremnih zimskih oblačil ne potrebujete, kakšna kapa in rokavičke pa že pridejo prav.

 

Če se kdo odloči za obisk tega otoka, vsekakor priporočam nastanitev v Puerto Tazacorte. Majhna ribiška vasica, ki se počasi in nevsiljivo spreminja v turistično. Kakor sem že omenil, ima v povprečju največ sončnih dni, kar je kar močan argument. Tudi lepa črna plaža je nekaj posebnega, namakate pa se lahko v Atlantiku, ki ima pozimi prijetnih 18 stopinj, no ja, kakor za koga.  Lokalci delujejo malce lenobno, vendar je okolica lepo urejena. So pa prijazni in ustrežljivi, do sedaj so nas vedno lepo sprejeli.

 

 

Meni je to predvsem iskanje nirvane, kjer se z lahkoto sprostim in prepustim svojemu pogledu na svet. In na tem malem otočku, sem zaenkrat našel najboljši približek temu. Je pa en problem, ko ga enkrat preizkusiš, ni več poti nazaj, prav vsi ki jih poznam, so postali dobesedno zasvojeni z njim. J

Povezava do filmčka, ki ga je letos posnel Blaž.

Kje in kako se vozimo pa lahko preberete v sosednjih objavah:
ROQUE DE LOS MOCHACHOS
CUMBRE VIEJA-SURFING IN PARADISE


 

KRAMP TURCA, POLHOV GRADEC

                      

 

 

             Na mojo pobudo smo kolesarji  skupaj z markacisti in planinci, pomagali pri pospravljanju drevja in vej z markiranih poti. Odločili smo se za dvodnevno akcijo, petek 07.03.2014 in soboto 08.03.2014.

 

           

             V petek se je akcije udeležilo osem kolesarjev in dva markacista PD Blagajana. Zbrali smo se ob osmi uri v Dvoru pri bifeju Andrejc, planinci so poskrbeli za pijačo. Čistili smo pot iz Belice do prečke pod Grmado in nato še pot  do kmetije odprtih vrat Pr Mehačk. Markacista sta z motorno žago razrezala drevje in veje, mi pa smo le te odmetali s poti in spotoma z ročnimi žagicami še popravili kar je bilo potrebno. Vmes smo še na štirih koncih kjer je izruvano drevje poškodovalo pot, to tudi sanirali. Akcijo smo zaključili ob 14h Pr Mehačk, planinci so nam uredili prevoz do avtomobilov, nato pa so nas povabili še na kosilo v Pograjski Dom.

 

              V soboto se ravno tako dobimo ob 8h v Dvoru pri Andrejcu, tokrat deset planincev in šest kolesarjev. Odpravimo se čistit markirano pot  Dolenja vas (Kosmulj)-Ključ-Prošca(prelaz med Dolenjo vasjo in Zaklancem). Za pijačo zopet poskrbijo planinci. Tokrat je šlo naprej pet fantov z motornimi žagami, ostali pa smo zadaj čistili in pospravljali hlodovino in veje s poti. Sem bil prav presenečen, kako smo se lepo ujeli, kot da bi že večkrat skupaj sodelovali J. Do 14h nam je uspelo očistiti 6 km poti, na parih mestih močno zametane z vejevjem in drevjem. Zaključimo tako kot je bilo planirano na prelazu Prošca. Planinci zopet poskrbijo za prevoz do avtomobilov in za kosilo v Pograjskem Domu.

                Najlepša hvala Stanetu Dvanajščaku iz PD Blagajana, z njim sva se dogovorila in izpeljala to urejanje poti. In pa seveda vsem kolesarjem in planincem ki so prišli in pomagali, saj brez njih nebi bilo nič oz. bolj malo.

 

                 Za v bodoče se pa dogovarjamo, da vsaj enkrat na leto izpeljemo eno tako delovno akcijo, kolesarji in planinci skupaj.

 

Sodelujoči:

Planinci iz PD Blagajana

Kolesarji iz KGK Volja

                    MTB Tabla

                    MTB scena

 

BOR-M

Obelix

Siven

Žabar

Mojo Jojo

Stak

Miha555

Tunderbolt

Bosstja

Koko82

Diver

Jureman


slike petek

slike sobota

CUMBRE VIEJA-SURFING IN PARADISE

 

                   

 

Si predstavljate da imaš na voljo sto dobrih tur, izmed teh jih deset izstopa, potem je pa ena sama, tista ki ti je najboljša, najlepša, skratka the best. In to bo ta, tura po naravnem parku Cumbre Vieja , na majhnem vulkanskem otočku sredi atlantskega oceana imenovanem La Palma. Pa tehnično sploh ni zahtevna, niti vzpon, niti spust. Je pa zato ker je to nacionalni park, večino prepovedana za kolesarje. Vendar se da, samo mimo nadzornikov bo potrebno, eden je na El Pilar, letos je bil še en z avtom, za tega moraš pa imet malo sreče, da te ne dobi. Vas še zanima? J

 

Najprej se zapeljemo z avti proti jugu, v vasico Jedey (Hedei). Boštjan, Marjeta in Vladka pa en avto odpeljejo čisto na jug do svetilnika El Faro de Fuencaliente, nato pa z drugim do razglednika pod  El Pilar, kjer naj bi se dobili, Vladka pa se vrača z drugim avtom v Tazacorte. Hude kombinacije, vendar je uspelo, vse tako kot smo planirali J.  Nas ki smo startali v Jedeyu pa čaka najprej 100 vm po asfaltu, nato pa se zapeljemo po levem kolovozu. Vzpenjamo se po levem pobočju vulkana Tajuya, proti Hoyo de la Sima. Kolovoz je večino peščen in na odcepih dobro označen, vožnja po njem pa ni naporna, samo paziš da ne zaideš v mehkejšo podlago.

 

Ko pridemo do ceste ki poteka okoli južnega grebena vulkanov, zavijemo levo.  Ogledamo si Hoyo de la Sima, nekakšna globoka luknja, verjetno ostanek enega od krakov vulkana. Nato pa spet peščen makadam proti razgledniku pod El Pilar, večino se dviguje, je pa tudi par spuščanj vmes. Prejšnja leta smo šli gor po poti 105, tokrat se odločimo za pot 104. Sicer gre malo bolj naokrog, vendar je za vožnjo bolj primerna. Vendar so tudi tu kombinacije. Začnemo po 104, po kakem kilometru se odcepimo desno na požarno pot, nato pa še kratek del po 105, do markirane poti 131. Od tu naprej ji pa samo še sledimo, vse do juga.

 

Ko pridemo na pot 104, postane pot mestoma bolj strma in naporna. Še vedno smo večino v borovem gozdu, vendar vmes se  že kaže značilna peščena vulkanska pokrajina.  Po daljšem vzponu pridemo na nekakšno izravnavo, nadaljujemo po poti z blagimi nakloni, po idilični pokrajini, res lepo za pogledat. Ko pridemo do mosta, sledi nekako 100 vm prenašanja kolesa do vrha Pico Nambroque 1936 m. Tu se pokrajina čisto spremeni, iz borovega gozda si kar naenkrat med samim peskom, sem ter tja pa raste kakšen borovček. Odprejo se tudi pogledi proti severu otoka in na sosednji otok Tenerife.  Neprijeten hladen veter na vrhu, nas prežene v zavetje. Kratka malica, nato pa prvi spust do Crater del Hoyo Negro. Zanimivo za pogledat, vendar je tu poleg vetra še veliko peska v zraku, ob poskusu pogleda v krater, sem imel takoj polne oči nadležnega peska, kar pripomore da se hitro poberemo naprej.

 

En krajši vzpon, nato idilčna prečka po borovem gozdičku, sledi spust po strjeni razbrazdani lavi. V bistvu nič težjega, vendar votel zvok izpod koles, kot da bi drgnil dva kosa premoga med sabo, pogled na podlago ki je razbrazdana in ostra, kot bi se po razbitem steklu vozil. Padec na takem, je tisti  trenutek zadnje kar si želim J. Vendar se da, poiščeš najugodnejšo linijo in gre. Po navadi se tam najde tudi par  pohodnikov, ki nas navdušeno gledajo in slikajo, jah no, mi bolj uživamo.

 

 

Sledi prečenje z blagim vzponom, nato pa približno 100vm strmega in drsečega vzpona. Saj veste kako to zgleda, dva koraka naprej, enega nazaj itd., vse do vrha Volcan de la Deseada 1945 m. To je tudi najvišja točka današnje poti.

 Od tu naprej gre pa v glavnem pot samo še dol, to je tudi tisti najbolj nor del, ki ga je težko opisati z besedami. Dobesedno surfaš s kolesom po globokem pesku, težišče premakneš nekoliko nazaj, toliko da prvo kolo pride iz peska. Na prvi pogled zgleda kot da nimaš kontrole nad kolesom, v resnici ga pa na lahko držiš in ga blago usmerjaš. V zavoju čisto malo obrneš krmilo in kolo kar potegne, najprej zdrsne prvo kolo, nato zagrabi, sledi še zdrs zadnjega kolesa. Nori občutki, neponovljivi na kakšni drugi podlagi. In vse to se dogaja na dolžini 14 km, vse do Los Canarios. Seveda se vse to dogaja na poti ki je označena s kamni ob strani. Izven tega pasu se ne sme niti sprehajati.

 

Los Canarios  prečimo po asfaltu in poiščemo nadaljevanje poti do El Faro de Fuencaliente.  Tu so pa še bolj nore serpentine po globokem pesku, na teh se moraš res prepustit, ko že zgleda da boš padel, kolo kar zagrabi in potegne v ovinek. Sledi še nekaj surfanja proti obali, vmes še ene stopnice za popestritev in zaključek ob svetilniku.

 Ene par se nas odpelje po avtomobile v Jedey, ostali se pa namakajo ali pa ogledajo soline ob svetilniku.

Blažev filmček, letošnje La Palme:

 

Povezava do ostalih slik.

Lepa, nepozabna, vožnja polna adrenalina, vsekakor nekaj kar morate poizkusiti. J