LA PALMA

                                                

 

                Tokrat ne bo opis poti, je pa vsekakor povezano s kolesarjenjem. En opis iskanja nirvane, sredi atlantskega oceana.

 

Par suhoparnih podatkov, kako zgleda pot tja, saj nazaj vam ni potrebno J :

odhod iz Ljubljane ob 01:30

prihod v Munchen ob 07:50

polet iz Munchen-a 11.02.2014 ob 12:10

let do La Palme, 3344 km, v urah dobrih 5

prihod v Santa Cruz de La Palma, 16:15 (zamik ure, eno uro nazaj)

prihod v Puerto Tazacorte ob 19:00

vse skupaj na poti 18,30 ur

 

 

 

Tokrat že tretjič na vulkanski otok sredi atlantskega oceana. Domačini mu pravijo La Isla Bonita, vi ga pa najdete na globusu po imenu La Palma, spada v skupino desetih canarskih otokov. Na prvi pogled majhen, zračne linije sever-jug vsega 60 km, vzhod-zahod pa le 30 km, najvišji vrh Roque de los Muchachos pa seže 2426 m nad morjem. Vendar pa za nas gorske kolesarje pravi raj, saj je na otoku veliko planinskih poti. Zaenkrat so prepovedane za kolo le v Calderi de Taburiente in po južnem grebenu, nacionalni park Cumbre Vieja. Se je pa letos na žalost stvar malce zaostrila, prejšnja leta nismo imeli nikoli problemov z nadzorniki, letos smo jih pa srečali na parih mestih in tudi na večih poteh so bile nalepke, prepovedano za kolo. Vse to pa naj bi bila posledica  neobzirnega obnašanja in ritja po poteh parih ruskih kolesarjev, ki so bili tam malo pred nami. Nalepke so kasneje umaknili, saj so tam dokaj močno zastopani nemški kolesarji, ki so se zorganizirali in se pogajajo z lokalci.

 

Tudi narava je polna presenečenj, na južnem grebenu povsem puščavska,  na severovzhodu pa tropski deževni gozd. Ravno tako je z vremenom, najlepše je na zahodu, Puerto Tazacorte kjer prebivamo ima največ sonca, saj se skriva za visokim grebenom največjega otoškega vulkana, le ta prestreza oblake ki prihajajo z vzhoda. Jug ga ima že manj, na severovzhodu pa je največkrat deževno. Še ena značilnost, po treh obiskih še vedno nisem opazil niti enega potočka ali izvira vode, le suhe hudourniške struge. Za svoje potrebe in potrebe ogromnih nasadov bananovcev, jo zbirajo v velikih umetnih zbiralnikih.

 

Klima neverjetno ugodna, kot da bi imeli pri nas celo leto majsko vreme. Ob obali zimska dnevna temperatura okrog 20 stopinj, poleti pa 28. Seveda pa z višino pada, večkrat se zgodi da nad 1500 m voziš v kratkih hlačah in majici po ledu. Vendar se ozračje, ko posije sonce zelo hitro ogreje. Letos smo imeli priliko videti nad 1000 m zasnežene vrhove, kar je tam bolj redko. Ob obali pa je bilo še vedno prijetno toplo. Tako da kakšnih ekstremnih zimskih oblačil ne potrebujete, kakšna kapa in rokavičke pa že pridejo prav.

 

Če se kdo odloči za obisk tega otoka, vsekakor priporočam nastanitev v Puerto Tazacorte. Majhna ribiška vasica, ki se počasi in nevsiljivo spreminja v turistično. Kakor sem že omenil, ima v povprečju največ sončnih dni, kar je kar močan argument. Tudi lepa črna plaža je nekaj posebnega, namakate pa se lahko v Atlantiku, ki ima pozimi prijetnih 18 stopinj, no ja, kakor za koga.  Lokalci delujejo malce lenobno, vendar je okolica lepo urejena. So pa prijazni in ustrežljivi, do sedaj so nas vedno lepo sprejeli.

 

 

Meni je to predvsem iskanje nirvane, kjer se z lahkoto sprostim in prepustim svojemu pogledu na svet. In na tem malem otočku, sem zaenkrat našel najboljši približek temu. Je pa en problem, ko ga enkrat preizkusiš, ni več poti nazaj, prav vsi ki jih poznam, so postali dobesedno zasvojeni z njim. J

Povezava do filmčka, ki ga je letos posnel Blaž.

Kje in kako se vozimo pa lahko preberete v sosednjih objavah:
ROQUE DE LOS MOCHACHOS
CUMBRE VIEJA-SURFING IN PARADISE


 

KRAMP TURCA, POLHOV GRADEC

                      

 

 

             Na mojo pobudo smo kolesarji  skupaj z markacisti in planinci, pomagali pri pospravljanju drevja in vej z markiranih poti. Odločili smo se za dvodnevno akcijo, petek 07.03.2014 in soboto 08.03.2014.

 

           

             V petek se je akcije udeležilo osem kolesarjev in dva markacista PD Blagajana. Zbrali smo se ob osmi uri v Dvoru pri bifeju Andrejc, planinci so poskrbeli za pijačo. Čistili smo pot iz Belice do prečke pod Grmado in nato še pot  do kmetije odprtih vrat Pr Mehačk. Markacista sta z motorno žago razrezala drevje in veje, mi pa smo le te odmetali s poti in spotoma z ročnimi žagicami še popravili kar je bilo potrebno. Vmes smo še na štirih koncih kjer je izruvano drevje poškodovalo pot, to tudi sanirali. Akcijo smo zaključili ob 14h Pr Mehačk, planinci so nam uredili prevoz do avtomobilov, nato pa so nas povabili še na kosilo v Pograjski Dom.

 

              V soboto se ravno tako dobimo ob 8h v Dvoru pri Andrejcu, tokrat deset planincev in šest kolesarjev. Odpravimo se čistit markirano pot  Dolenja vas (Kosmulj)-Ključ-Prošca(prelaz med Dolenjo vasjo in Zaklancem). Za pijačo zopet poskrbijo planinci. Tokrat je šlo naprej pet fantov z motornimi žagami, ostali pa smo zadaj čistili in pospravljali hlodovino in veje s poti. Sem bil prav presenečen, kako smo se lepo ujeli, kot da bi že večkrat skupaj sodelovali J. Do 14h nam je uspelo očistiti 6 km poti, na parih mestih močno zametane z vejevjem in drevjem. Zaključimo tako kot je bilo planirano na prelazu Prošca. Planinci zopet poskrbijo za prevoz do avtomobilov in za kosilo v Pograjskem Domu.

                Najlepša hvala Stanetu Dvanajščaku iz PD Blagajana, z njim sva se dogovorila in izpeljala to urejanje poti. In pa seveda vsem kolesarjem in planincem ki so prišli in pomagali, saj brez njih nebi bilo nič oz. bolj malo.

 

                 Za v bodoče se pa dogovarjamo, da vsaj enkrat na leto izpeljemo eno tako delovno akcijo, kolesarji in planinci skupaj.

 

Sodelujoči:

Planinci iz PD Blagajana

Kolesarji iz KGK Volja

                    MTB Tabla

                    MTB scena

 

BOR-M

Obelix

Siven

Žabar

Mojo Jojo

Stak

Miha555

Tunderbolt

Bosstja

Koko82

Diver

Jureman


slike petek

slike sobota

CUMBRE VIEJA-SURFING IN PARADISE

 

                   

 

Si predstavljate da imaš na voljo sto dobrih tur, izmed teh jih deset izstopa, potem je pa ena sama, tista ki ti je najboljša, najlepša, skratka the best. In to bo ta, tura po naravnem parku Cumbre Vieja , na majhnem vulkanskem otočku sredi atlantskega oceana imenovanem La Palma. Pa tehnično sploh ni zahtevna, niti vzpon, niti spust. Je pa zato ker je to nacionalni park, večino prepovedana za kolesarje. Vendar se da, samo mimo nadzornikov bo potrebno, eden je na El Pilar, letos je bil še en z avtom, za tega moraš pa imet malo sreče, da te ne dobi. Vas še zanima? J

 

Najprej se zapeljemo z avti proti jugu, v vasico Jedey (Hedei). Boštjan, Marjeta in Vladka pa en avto odpeljejo čisto na jug do svetilnika El Faro de Fuencaliente, nato pa z drugim do razglednika pod  El Pilar, kjer naj bi se dobili, Vladka pa se vrača z drugim avtom v Tazacorte. Hude kombinacije, vendar je uspelo, vse tako kot smo planirali J.  Nas ki smo startali v Jedeyu pa čaka najprej 100 vm po asfaltu, nato pa se zapeljemo po levem kolovozu. Vzpenjamo se po levem pobočju vulkana Tajuya, proti Hoyo de la Sima. Kolovoz je večino peščen in na odcepih dobro označen, vožnja po njem pa ni naporna, samo paziš da ne zaideš v mehkejšo podlago.

 

Ko pridemo do ceste ki poteka okoli južnega grebena vulkanov, zavijemo levo.  Ogledamo si Hoyo de la Sima, nekakšna globoka luknja, verjetno ostanek enega od krakov vulkana. Nato pa spet peščen makadam proti razgledniku pod El Pilar, večino se dviguje, je pa tudi par spuščanj vmes. Prejšnja leta smo šli gor po poti 105, tokrat se odločimo za pot 104. Sicer gre malo bolj naokrog, vendar je za vožnjo bolj primerna. Vendar so tudi tu kombinacije. Začnemo po 104, po kakem kilometru se odcepimo desno na požarno pot, nato pa še kratek del po 105, do markirane poti 131. Od tu naprej ji pa samo še sledimo, vse do juga.

 

Ko pridemo na pot 104, postane pot mestoma bolj strma in naporna. Še vedno smo večino v borovem gozdu, vendar vmes se  že kaže značilna peščena vulkanska pokrajina.  Po daljšem vzponu pridemo na nekakšno izravnavo, nadaljujemo po poti z blagimi nakloni, po idilični pokrajini, res lepo za pogledat. Ko pridemo do mosta, sledi nekako 100 vm prenašanja kolesa do vrha Pico Nambroque 1936 m. Tu se pokrajina čisto spremeni, iz borovega gozda si kar naenkrat med samim peskom, sem ter tja pa raste kakšen borovček. Odprejo se tudi pogledi proti severu otoka in na sosednji otok Tenerife.  Neprijeten hladen veter na vrhu, nas prežene v zavetje. Kratka malica, nato pa prvi spust do Crater del Hoyo Negro. Zanimivo za pogledat, vendar je tu poleg vetra še veliko peska v zraku, ob poskusu pogleda v krater, sem imel takoj polne oči nadležnega peska, kar pripomore da se hitro poberemo naprej.

 

En krajši vzpon, nato idilčna prečka po borovem gozdičku, sledi spust po strjeni razbrazdani lavi. V bistvu nič težjega, vendar votel zvok izpod koles, kot da bi drgnil dva kosa premoga med sabo, pogled na podlago ki je razbrazdana in ostra, kot bi se po razbitem steklu vozil. Padec na takem, je tisti  trenutek zadnje kar si želim J. Vendar se da, poiščeš najugodnejšo linijo in gre. Po navadi se tam najde tudi par  pohodnikov, ki nas navdušeno gledajo in slikajo, jah no, mi bolj uživamo.

 

 

Sledi prečenje z blagim vzponom, nato pa približno 100vm strmega in drsečega vzpona. Saj veste kako to zgleda, dva koraka naprej, enega nazaj itd., vse do vrha Volcan de la Deseada 1945 m. To je tudi najvišja točka današnje poti.

 Od tu naprej gre pa v glavnem pot samo še dol, to je tudi tisti najbolj nor del, ki ga je težko opisati z besedami. Dobesedno surfaš s kolesom po globokem pesku, težišče premakneš nekoliko nazaj, toliko da prvo kolo pride iz peska. Na prvi pogled zgleda kot da nimaš kontrole nad kolesom, v resnici ga pa na lahko držiš in ga blago usmerjaš. V zavoju čisto malo obrneš krmilo in kolo kar potegne, najprej zdrsne prvo kolo, nato zagrabi, sledi še zdrs zadnjega kolesa. Nori občutki, neponovljivi na kakšni drugi podlagi. In vse to se dogaja na dolžini 14 km, vse do Los Canarios. Seveda se vse to dogaja na poti ki je označena s kamni ob strani. Izven tega pasu se ne sme niti sprehajati.

 

Los Canarios  prečimo po asfaltu in poiščemo nadaljevanje poti do El Faro de Fuencaliente.  Tu so pa še bolj nore serpentine po globokem pesku, na teh se moraš res prepustit, ko že zgleda da boš padel, kolo kar zagrabi in potegne v ovinek. Sledi še nekaj surfanja proti obali, vmes še ene stopnice za popestritev in zaključek ob svetilniku.

 Ene par se nas odpelje po avtomobile v Jedey, ostali se pa namakajo ali pa ogledajo soline ob svetilniku.

Blažev filmček, letošnje La Palme:

 

Povezava do ostalih slik.

Lepa, nepozabna, vožnja polna adrenalina, vsekakor nekaj kar morate poizkusiti. J


 

ROQUE DE LOS MUCHACHOS

 

                                

 

Običajno si ga izberemo za prvo turo, to je tudi ena tistih tur ki so najbolj atraktivne, ki potegnejo. Po jutranjem sestavljanju koles, se nam nekako do desete ure le uspe odpeljati z avti proti vrhu Roqueja. Za dobrih 50 km zavite ceste rabimo uro in pol časa. Ovinkov res ne manjka na tej poti, marsikdo od sopotnikov pride čisto zelen na vrh, še posebej če se pelje z Boštjanom. J

 

Čisto pod vrhom je tudi veliko observatorijev, saj je to znana lokacija za opazovanje zvezd. Mi se pa zapeljemo do parkirišča za obiskovalce ki si želijo pogledati z roba v ugasli krater največjega vulkana na otoku. To je tudi najvišji vrh La Palme, Roque de Los Muchachos 2426 m.

 

Medtem ko se pripravljamo, opazim nekoga ki popisuje številke registrskih tablic, na naših avtomobilih. Stopim do njega in ga vprašam, če je kaj narobe. On mi začne po špansko razlagat, saj prohibido sem že zastopil, za kaj več sem pa raje poklical Zokija (to ni naš znani ljubljanski župan ), ki zna med drugim tudi špansko. Že po nadzornikovih kretnjah, mi je bilo hitro jasno da je pot 131 zaprta za kolesarje. Kasneje nam Zoki to tudi potrdi, pove še, da si je zapisal naše registrske številke in če bomo šli po poti jih bo poslal na policijo. Pa se ne damo kar tako, se tudi ostali vključimo v debato, je sicer zgledalo bolj mahanje kot pogovarjanje, vendar se kar nekako zastopimo. Pridemo do tega, da jih motijo kolesarji ki rijejo, kar nam je nazorno tudi pokazal in pa neobzirni kolesarji do drugih uporabnikov. Nekako smo ga le prepričali, da se mi ne vozimo na tak način in da smo obzirni do drugih souporabnikov poti. Zato nam reče, da gre on na malico, mi pa če hočemo se lahko zapeljemo po poti. Vendar, če bo kakšen problem ali če se kdo pritoži, bo poslal naše registrske številke na policijo. Po krajšem premisleku  se odločimo da ne tvegamo, pot ki gre malo nižje ni prepovedana, to pa lahko odpeljemo kdaj drugič, predvsem bolj zgodaj, ko še ni nadzornika in obiskovalcev. Sledi spust po asfaltu do helioporta in začetka poti PRLP 12, preparkiramo tudi avtomobile.

 

Težko je življenje gorskega kolesarja, ampak, če je potrebno tudi ni težko najti kaj drugega in atraktivnega. Začnemo po poti PRLP 12, nato prečenje z nekaj vložki nošenja kolesa po poti PRLP 10 in zaključek v Puerto Tazacorte po GR 131.

 

PRLP12, začne se pri helioportu, podlaga v zgornjem delu peščena in kamnita. Pesek drsi in ti v zadnjem trenutku spremeni smer, skalice so pa ostre. Se prav spomnim naše prve vožnje izpred dveh let, najprej smo eno uro samo flikali zračnice, kot da smo na kakem vulkanizerskem tečaju. Zgleda je bila pa to odlična šola, saj so očitno tisti ki so prvič na La Palmi upoštevali naše nasvete, naj vozijo raje z malo večjim pritiskom.  

 

Pokrajina zgoraj zgleda bolj puščavska, nizko grmičevje in skale, naša pot se pa vije med njimi. To ni klasičen spust, kjer se pelješ samo dol, pot je v zgornjem delu zelo razgibana, po vsakem spustu sledi vzpon. Tako da ti že sam spust da dosti dela in ti ni potrebno niti razmišljati, bi se peljal na hrib z avtom ali s kolesom. Niže kot se spuščamo, postaja pot bolj peščena in lepše vozna. Ko pridemo v borov gozd, se pa zapeljemo po dvajset centimeterskih borovih iglicah. Prava poezija, ampak, drsijo pa še bolj kot pesek in ne vidiš kaj je pod njimi, včasih tudi kakšno presenečenje v obliki skalce, korenine so pa zelo redke. Po lepih  igličastih serpentinah se moji kolegi pripeljeo do poti PRLP 10, jaz sem pa pogledal kakšna je pot SLTJ 70. Obe sta odlična izbira, govorim za del od razcepa naprej. Po 12 bo veliko lepih in zanimivih serpentin in v nadaljevanju zelo lepo prečenje. Pot 70 gre pa malo bolj po grebenu, je malo bolj izpostavljena, vendar ne preveč in tudi na njej se najde par serpentin, se pa ogne najlepšemu delu prečke.

 

PRLP 10, v bistvu je to nekakšna prečka, ja,ja, če si predstavlajte tisto pod Čavnom, kar pozabite. Pot je široka, mestoma izpostavljena, gre pa stalno gor in dol in vzponi so na parih mestih kar konkretni, tudi do 100 vm. Seveda se vse to dogaja v družbi borovcev in dišečega cvetja. Ko jo imaš že skoraj dovolj, se pa priključiš  na pot GR 131. Pa da ne bo kdo narobe zastopil, zelo lepo in vredno ponovitve, vendar naporno.

 

 

 

GR 131, no to je pa čisto druga zgodba, spodnjih 1000 vm, kamnita tlakovana pot. Pa to niso tlakovci položeni lepo kot na vašem dvorišču. Pravzaprav zgleda vse skupaj precej grobo, za hojo odlična izbira za krivljenje gležnjev. Zanimivo se mi zdi da tudi na novih poteh postavljajo kamne ravno tako grobo, očitno jim  je to v krvi. Za vožnjo po njih, moraš pa izbrati le pravo linijo, še tako nemogoč del na prvi pogled, se da odpeljati in pa oprijem na teh kamnih je neverjetno dober. Trese pa, vse do morja in po kakem tednu imaš tega rukanja vrh glave.

 

 

 

Malo pred miradorjem EL Time  pridemo na razpotje poti, 131 in 130. Pogled na tablice in spet prečrtan kolesar. Dobro, če tisto nad vasjo ki je res izpostavljena, vendar široka z ograjo, še nekako razumem. Pa te prepovedi po poti 130, ne razumem. Ta je bistveno manj v uporabi, tako s strani pohodnikov kot kolesarjev. Odločimo se da gremo kar po poti 131 naprej, smo že pozni in pešcev na poti ne bo več. Je pa bolj atraktiven zaključek, drugače je pa vožnja po poti 130 lepša. Do miradorja po poti, nato malo asfaltnega vložka in pa spust po atraktivni poti tik nad plažo v Puerto Tazacorte. Za zaključek pa seveda v Cabano na eno ;) jarra cerveza (veliko pivo) in pappas fritas (pomes frites).

 

Blažev filmček, letošnje La Palme:

 

 

 

Klik do ostalih slik.