Tokrat pa ena pol
po domače, pol pa čez zahodno mejo. Mangartsko sedlo je zelo obiskano s strani
kolesarjev, ampak da bi šel gor in dol po asfaltu, enkrat sem že, dvakrat pa
nebi. Torej si je potrebno najti kako
boljšo varianto spusta.
Pa gremo lepo po vrsti. Najprej mi pade v oči na Hribi.net opis poti na
Skutnik. Po slikah sodeč, je iz Rablja do Vraške škrbine lepa pot, naprej do
Skutnika pa s kolesom ne bo šlo. Se pravi, da to lahko uporabim za spust. Po
obračanju zemljevidov, se mi zdi še najboljši dostop z naše strani, z Mangartske planine. Ampak samo
900 višincev je premalo, tako pade odločitev da dodam še Mangartsko sedlo. Za
to pot malo povprašam Marka, ki je ta spust že vozil. Potem pa sem rabil samo
še enega kompanjona, ki je pripravljen prenašati kolo in malce trpeti zraven,
če ne gre vse tako kot je potrebno.
Z Rokom se odpeljeva preko Kranjske Gore do
Rablja (Cave del Predil), tam parkirava in se s kolesi napotiva po stranski
poti, proti prelazu Predel. Lepa peščena pot se priključi na asfaltno cesto
malo pod vrhom prelaza, še dve serpentince in sva na vrhu prelaza. Vmes si še
ogledava Rabeljsko jezero, ki se prebuja v jutranjem soncu.
Sledi spust do odcepa za Mangartsko sedlo. V nadaljevanju pa ne preveč
zahteven vzpon po asfaltni cesti. Sprva
mimo plazu, ki je pred par leti prizadel vas Log pod Mangartom, pri zapornici
se malo pohecava z redarji, ki pobirajo cestnino. V nadaljevanju pa čez gozd in
par tunelov. Višje se odprejo lepi pogledi proti Višu in Kaninu. Nato pa mimo koče do
Mangartskega sedla.
Tam se malo razgledava po okolici, nekaj pojeva , se napraviva in
odpeljeva v dolino. Zgoraj sem spregledal eno pot, pa nič za to, se kar
odpeljeva po poti do koče in naprej še malo po cesti. Poiščeva planinsko pot in
se zapeljeva po njej, sprva lepa, kasneje malo bolj zahtevna, težavnosti S 6, imam
slab občutek zaradi visoke trave, samo čakam da me vrže čez balanco. Vmes je en
del (cca 30 vm) neprevozno, tam kolo preneseva. Čez par grap, nato pa lepa pot
do ceste, ko jo prečiva sledi ne ravno najlepša pot do Mangartske planine, no
ja, vsaj prvi del je močno razsut, v spodnjem je mnogo bolje .
Na Mangartski planini pa ob prijetnem klepetu s pastirico popijeva
radler. Poiščeva tablico ki naju usmeri proti sedlu Čez Stožje (na karti je ime
Čez Stože), sledi 400 vm nošenja kolesa, po strmi poti. Direktno v hrib, vmes je
samo par serpentin. Hodi se pa čisto ob robu plazu, šele tako od blizu se vidi koliko
materiala je odneslo v dolino. V zgornjem delu še malo med rušjem, tam je
pot manj naporna in sva že na sedlu. Tu prestopiva na italijansko stran meje.
Sedaj pa nisva več v prekršku, vse je legalno.
Sledi še 60 vm, kaj pa vem, malo se pelješ, malo rineš, malo nosiš.
Skratka, prečiva eno lepo, zanimivo pobočje, proti sedlu Vraška Škrbina (Portella).
Spet se malo razgledava, napraviva in odpeljeva v dolino. Pot je sprva peščena,
drseča. Sem bil že kar malo skeptičen, kje so tisti lepi deli ki sem jih videl
na slikah. Po par sto metrih se pa začne, ena najlepših, sam cuker jo je. Lepa
zemljasta gozdna potka, vse do doline. Nekje na sredini, pa naletiva na skupino
hrvaških planincev ki se vračajo v dolino. Se pripeljeva počasi do njih, ko
naju zadnji od njih zagleda, vzame ven eno napravco in pokliče prvega v vrsti »
ej Jovo, maknite se, idu biciklisti«, joj, sprva mi je bilo kar malo nerodno.
Začnem njega prepričevat, da ni treba, bova že midva počakala. On pa kar
vstraja, ne kar pejta. Pa sva šla, oni so naju pa z zanimanjem opazovali, vmes
jih še malo pohecam, če čakajo da padeva J in pa hvala, ker so naju spustili
naprej . Toliko o planincih, ki nas ne marajo, če smo oboji vsaj malo obzirni,
ni problemov. Midva pa nadaljujeva po najini začrtani poti proti Rablju (Cave
del Predil).
Na
koncu se nabere 1500 vm, v prvo je težak spust, v drugo je pa težak vzpon.
Tisti ki so šli to ponavljat so bili navdušeni, sploh nad drugim spustom. Vi se
morate pa samo odločit, se boste zadovoljili s prebranim ali boste šli pa sami
probat. J
