KRAMP TURCA

 

 

Za začetek vam pojasnim kaj to sploh je. Kramp turco smo poimenovali kolesarji, ki pomagamo markacistom urejati poti.  Seveda to ne izgleda tako da oni vihtijo krampe in motorne žage, mi se pa vozimo med njimi. S skupnimi močmi se zapodimo na pot, s krampi in žagami v rokah, pospravimo kamenje ki je padlo na pot, uredimo odvodnjavanje, pač stvari ki jih je potrebno urediti da pot ostane uporabna. Na koncu dneva se pa seveda odpeljemo s kolesi v dolino.

 

 

K temu zapisu me je napeljala objava na Hribi.net, spet prerekanje na temo kolesarjev na poteh. Eden glavnih argumentov planincev je, pa saj samo uničujete poti, urejajo jih pa naši markacisti. Moram priznat, me kar malo zbode taka izjava. Že par let se kolesarji s prostovoljnim delom pridružujemo markacistom, seveda ne vsi, niti večina ne, pravzaprav manjšina. Ampak, vsako leto nas je več in vsako leto je več delovnih akcij, na katerih smo prisotni. Par primerov kjer sem bil prisoten, jih je pa še več na katerih nisem bil:

Kramp turca

Kramp turca

Kramp turca

Kramp turca

 

Pa se dotaknimo enega bolj perečih problemov ali konfliktov, Dolski graben. Res je, pot je obremenjena s strani kolesarjev, verjetno preveč. Glavni vzrok za to je možnost prevoza z gondolo na Veliko Planino. Drugače bi bila to verjetno čisto običajna pot, na katero bi zašli kolesarji bolj poredko. Situacija je taka, žičničarji služijo, kolesarji uživajo, včasih tudi kaj postorijo na poti (vem vsaj za eno urejanje poti, ki jo je organiziral Cufi), markacisti pa se jezijo in urejajo pot. Obstajata samo dve varianti, ali pot zaprejo za kolesarje ali se pa najde nekak skupen dogovor vseh treh udeležencev.

Kaj se zgodi če pot zapremo? Kolesarji se bodo verjetno še vedno vozili, ker so navajeni te poti, če ne bodo šli gor z gondolo, bodo pa z avtomobili ( v nekaterih načinih odhodov v gore smo si neverjetno podobni s planinci). Če se bo pa kdo od preganjalcev res zavzel in jih lovil ter kaznoval, se bodo pa preselili na kakšen sosednji hrib. Se pravi se samo težava prestavi drugam.

Obstaja pa še ena rešitev, s katero bi bile verjetno vse tri strani zadovoljne. Žičničarji naj podražijo karto za 3€, to se da v poseben sklad, ki se ga nameni strogo za urejanje poti ki vodijo na ali z Velike Planine. In pa markacisti naj dvakrat na leto povabijo kolesarje k urejanju poti. In seveda na začetku poti v dolino postaviti tablo, z jasnimi navodili, kako se obnašati na poti. Sem prepričan da se da  s pravim pristopam stvari urediti, samo glavo je potrebno potegniti ven iz peska.

Še en problem je pri tem urejanu, se je že parkrat zgodilo da smo ponudili pomoč. Pa so jo markacisti zavrnili, češ potem se boste pa hoteli vozit po poteh. Škoda,  mi se še vedno zapeljemo, oni so pa ostali brez pomoči in še naprej jamrajo. Včasih je tako preprosto, samo povabiti ali povedati je potrebno, pa se bo vedno našel kdo ki je pripravljen pomagati! 

 

Sta najina odtisa res tako različna da se na da dogovoriti?

                                             

MTB ILEGALC

 

                                               

 

                 To pot malo drugačna tema, me je namreč razjezil, pribil na tla, zafrustriral, članek na MTB.SI : osnutek sprememb Zakona o ohranjanju narave.

                  Po vseh naporih ki jih vlagajo nekateri v to, da bi se kolesarjenje vsaj približno uredilo, na primer tako kot je v sosednjih državah, se stvar niti malo ne premakne. Vse kar zmorejo naše bistre preplačane budale je to ,da nam nabijejo kazni in še nad nas spravijo carinike. Zato ker par pezdetov na PZS, ne vidi dlje od lastnega korita, imamo enega najbolj restriktivnih zakonov, kar se gorskega kolesarjenja tiče.

                    Res ne razumem, zakaj hribi okrog Garde še vedno stojijo? Glede na množico kolesarjev, na tistem področju, bi se morali že zdavnaj podreti v jezero. Pa se ne! Ne morem verjet! Samo pri nas je problem, pri nas so poti tako krhke, tako občutljive, da lahko na njih stopi samo sveta noga planinca. 

                   Tisti ki me poznate, veste da se precej prevozim, med tem spoznam tudi veliko sokolesarjev. Od teh ki sem jih uspel spoznati, je do sedaj le eden ki ga nočem več ob sebi na turi in to zaradi njegovega obnašanja, oz. neupoštevanja pohodnikov ki smo jih srečali ( pa ne rečem da jih ni več, so, vendar so neobzirni manjšina). Res je, so problemi, predvsem pozimi na Primorskem. Predvsem zaradi preobremenjenosti poti, kar se da rešit z opisovanjem drugih poti ali pa zapiranjem poti ki so preobremenjene. Ne moraš pa prepovedati vse poti, po celi državi, zato ker je na parih problem. Po tej logiki bi morali prepovedat ves promet po cestah, ker se jih dvesto na leto ubije.

                     Točno vem kaj ostane za mano ko se po poti odpeljem v dolino, nič, pot je taka kot je bila pred mojo vožnjo, pozna se ravno toliko kot če bi šel tam peš! In sedaj po novem zakonu, če me ujame policaj, nadzornik ali carinik, naj bi bila kazen od 100 do 2000 €, po eni varianti tudi odvzem kolesa. Pa da vidim tistega,  ki mi bo spulil kolo iz rok. Pa naj ima še tako lep bleščeč čvarek na ramenih ali pa pištolo za pasom, dol mi visi, ne bo ga dobil! Za mene je edina kategorija, povzročam škodo ali je ne. Če jo, naj me kaznujejo, če jo ne, me pa za to ne bo nihče! Pa si naj oni ta njihov zakon lepo vtaknejo v rit!

 

Šebrelje-Šentviška gora

                                    

 

 

            Divja, lepa, skrivnostna, le kje drugje lahko doživiš vse to na enem mestu? Saj so, tudi drugje, vendar pa svet okrog trebuških dolin postreže s prav posebnim čarom. Samo prepustiti se mu moraš.

            Za osnovo sem si vzel eno turo na strani MTBture, vendar mi ni bil všeč vzpon do Oblakovega Vrha po asfaltu. Spet obračanje zemljevidov, vmes še ideja od Simona, spust s sv. Ivana v Reko naj bi bil zelo lep. In jo počasi že imam, začnem v Dolenji Trebuši- Oblakov Vrh-Šebrelje-nato pa še malo raziskovanja na Šentviško goro.
 

           Avtomobile pustimo v Dolenji Trebuši, in se zapeljemo čez dolino proti Oblakovem Vrhu. Asfalta se znebimo po dobrem kilometru, nato pa blag vzpon po lepi makadamski cesti. Spodaj večinoma med travniki in po gozdu, zgoraj pa se nam že pokažejo prvi razgledi na hribe nad soško dolino. Po dobrih 500vm prispemo na Oblakov Vrh, ki pa sploh ni vrh, temveč sedlo med Dolenjo Trebušo in Gorenjo Kanomljo. Domačini pravijo, če je tu oblak, potem bo sigurno padal dež, od tod verjetno tudi poimenovanje tega sedelca.
 

           Mi tu zavijemo levo proti Šebreljam, najprej mimo kmetije, nato pa postane cesta bolj strma. Ko strmina malo popusti, pridemo do lepih serpentin ki peljejo čez travnik, takoj za njimi pa zavijemo levo proti domačiji Pisance.

 

          Na Pisancah je za nami prvi daljši del vzpona, nadaljujemo levo po kolovozu. Malo dol, gor, ko se cesta prevesi močno navzdol, pa najprej levi ovinek, takoj za desnim pa zavijemo levo na slabši kolovoz, ki pa kmalu postane potka. Malo se še vzpnemo in že smo na grebenu Rovt. Lepi pogledi na dolino, po kateri smo se vozili pred kakšno uro in na nadaljevanje naše ture proti Šebreljam.  Spustimo se do domačije Rob, tam pa čisto okrog hiše. Začetek poti je sprva težko opaziti, greš kar po travničku levo in jo kmalu zagledaš.

 

       Sledi lepo prečenje po rahlo izpostavljeni potki do ruševine Na Robu. Tu je bil na travniku včasih majhen križec, ki pa je očitno nekoga motil in ga je odnesel. Upam da mu slej ko prej prav pride. Nadaljujemo po lepih poteh, čez grape proti Ložku, tam pa za kašen kilometer na kolovoz do Pustote.
 

 

            Tu sredi grape še vedno živita dva moška, vedno se lepo pozdravimo in malo poklepetamo. Večinoma nas ima kar vse preštete, kdaj se mimo pripeljemo. Mi je pa eden od njiju ob priliki razlagal, kako on jaha s sv. Ivana po poti v dolino. Mu kar nisem mogel verjet, jaz tam še sebi komaj zaupam, kaj šele enemu konju. Jah no, tu se mi vedno po glavi podi tisti komad, Deliverance. 
 

                   Mi pa nadaljujemo po lepi vendar v začetku zelo strmi poti, proti Šebreljam. Vasi se večinoma ognemo po lepih stranskih poteh in že smo pri sv. Ivanu.  Lepa cerkvica nad jamo Divje Babe, tu so našli mislim da še vedno najstarejšo piščal, ki jo je naredil človek. Jama je malo od rok, oziroma od kolesa, tako da si še nisem vzel časa za ogled.

 

 

 

                Ko pomalicamo, se vrnemo par sto metrov po cesti, nato pa zavijemo na pot ki nas popelje v Reko.  Sprva lepa, nato pa zelo prepadna pot, sicer široka, vendar pogled na desno ni najbolj prijeten. Vendar se ta del tudi kmalu konča, nato pa vse lepša pot. Nekako na sredini, pri Čepali je razcep poti, leva je od vode zelo razsuta, desna te pa v lepih serpentinah popelje do doline, pravi cukrček.

 

 

 

                 Sledi za nas malo manj zanimiv del po glavni cesti do Korena, tam pa desno proti Tilniku. Tu se tudi cestni del konča, v nadaljevanju pa dokaj lepa gozdna pot do Dabra. Takoj za Dabrom zavijemo levo in se večino po peščenih kolovozih zapeljemo do vasice Polje.

 

               Tu pa je tisti drugi raziskovalni del, za navzdol sem si izbral lovsko pot, vendar jo je kar težko najti. Šele tretjič sem našel pravi dostop na pot. Če želite to odpeljati, je najbolje da vam dam track za GPS. Začne se zelo strmo, nato je lepa prečka, pa spet malo strmejši del. Ko pot zavije desno, po par sto metrih prideš do razcepa, tam je potrebno it desno, leva pot pripelje na melišče, ki je zelo težko prehodno. Ko se pot spusti jo je nenadoma konec, sledi del med nekakšnimi kamnitimi ograjami, izbereš si pač tam kjer greš najlažje. Držiš se pa vedno smeri navzdol, po par sto metrih si ponovno na lepo uhojeni poti.

 

            Pa presenečenj še ni konec, po kakšnem kilometru prideš do podrtega mostička, prvič se mi je kar malo zataknilo. Vendar pa prvi vtis vara, pod trhlenimi deskami so železne traverze, tako da ni noben problem iti čez.

Scary part! :)

                      V nadaljevanju se držimo desne poti ki nas popelje do opuščene kmetije Prehodnice, tam pa po desni okrog hiše na kolovoz. Če bo pašna sezona, bo tu nekaj prekladanja čez ograje, malce pokvari vtis, vendar ne prehudo. Nato pa samo še po asfaltu do Dolenje Trebuše, tam  pa priporočam odlično hrano v gostilni Podkorita, za sladico pa palačinke z medom, so odlične.

Povezava do ostalih slik.

Ta tura bo na Voljinem programu za leto 2014, poglejte ob priliki na koledar in se nam pridružite.





Lp, Boris