ROQUE DE LOS MUCHACHOS

 

                                

 

Običajno si ga izberemo za prvo turo, to je tudi ena tistih tur ki so najbolj atraktivne, ki potegnejo. Po jutranjem sestavljanju koles, se nam nekako do desete ure le uspe odpeljati z avti proti vrhu Roqueja. Za dobrih 50 km zavite ceste rabimo uro in pol časa. Ovinkov res ne manjka na tej poti, marsikdo od sopotnikov pride čisto zelen na vrh, še posebej če se pelje z Boštjanom. J

 

Čisto pod vrhom je tudi veliko observatorijev, saj je to znana lokacija za opazovanje zvezd. Mi se pa zapeljemo do parkirišča za obiskovalce ki si želijo pogledati z roba v ugasli krater največjega vulkana na otoku. To je tudi najvišji vrh La Palme, Roque de Los Muchachos 2426 m.

 

Medtem ko se pripravljamo, opazim nekoga ki popisuje številke registrskih tablic, na naših avtomobilih. Stopim do njega in ga vprašam, če je kaj narobe. On mi začne po špansko razlagat, saj prohibido sem že zastopil, za kaj več sem pa raje poklical Zokija (to ni naš znani ljubljanski župan ), ki zna med drugim tudi špansko. Že po nadzornikovih kretnjah, mi je bilo hitro jasno da je pot 131 zaprta za kolesarje. Kasneje nam Zoki to tudi potrdi, pove še, da si je zapisal naše registrske številke in če bomo šli po poti jih bo poslal na policijo. Pa se ne damo kar tako, se tudi ostali vključimo v debato, je sicer zgledalo bolj mahanje kot pogovarjanje, vendar se kar nekako zastopimo. Pridemo do tega, da jih motijo kolesarji ki rijejo, kar nam je nazorno tudi pokazal in pa neobzirni kolesarji do drugih uporabnikov. Nekako smo ga le prepričali, da se mi ne vozimo na tak način in da smo obzirni do drugih souporabnikov poti. Zato nam reče, da gre on na malico, mi pa če hočemo se lahko zapeljemo po poti. Vendar, če bo kakšen problem ali če se kdo pritoži, bo poslal naše registrske številke na policijo. Po krajšem premisleku  se odločimo da ne tvegamo, pot ki gre malo nižje ni prepovedana, to pa lahko odpeljemo kdaj drugič, predvsem bolj zgodaj, ko še ni nadzornika in obiskovalcev. Sledi spust po asfaltu do helioporta in začetka poti PRLP 12, preparkiramo tudi avtomobile.

 

Težko je življenje gorskega kolesarja, ampak, če je potrebno tudi ni težko najti kaj drugega in atraktivnega. Začnemo po poti PRLP 12, nato prečenje z nekaj vložki nošenja kolesa po poti PRLP 10 in zaključek v Puerto Tazacorte po GR 131.

 

PRLP12, začne se pri helioportu, podlaga v zgornjem delu peščena in kamnita. Pesek drsi in ti v zadnjem trenutku spremeni smer, skalice so pa ostre. Se prav spomnim naše prve vožnje izpred dveh let, najprej smo eno uro samo flikali zračnice, kot da smo na kakem vulkanizerskem tečaju. Zgleda je bila pa to odlična šola, saj so očitno tisti ki so prvič na La Palmi upoštevali naše nasvete, naj vozijo raje z malo večjim pritiskom.  

 

Pokrajina zgoraj zgleda bolj puščavska, nizko grmičevje in skale, naša pot se pa vije med njimi. To ni klasičen spust, kjer se pelješ samo dol, pot je v zgornjem delu zelo razgibana, po vsakem spustu sledi vzpon. Tako da ti že sam spust da dosti dela in ti ni potrebno niti razmišljati, bi se peljal na hrib z avtom ali s kolesom. Niže kot se spuščamo, postaja pot bolj peščena in lepše vozna. Ko pridemo v borov gozd, se pa zapeljemo po dvajset centimeterskih borovih iglicah. Prava poezija, ampak, drsijo pa še bolj kot pesek in ne vidiš kaj je pod njimi, včasih tudi kakšno presenečenje v obliki skalce, korenine so pa zelo redke. Po lepih  igličastih serpentinah se moji kolegi pripeljeo do poti PRLP 10, jaz sem pa pogledal kakšna je pot SLTJ 70. Obe sta odlična izbira, govorim za del od razcepa naprej. Po 12 bo veliko lepih in zanimivih serpentin in v nadaljevanju zelo lepo prečenje. Pot 70 gre pa malo bolj po grebenu, je malo bolj izpostavljena, vendar ne preveč in tudi na njej se najde par serpentin, se pa ogne najlepšemu delu prečke.

 

PRLP 10, v bistvu je to nekakšna prečka, ja,ja, če si predstavlajte tisto pod Čavnom, kar pozabite. Pot je široka, mestoma izpostavljena, gre pa stalno gor in dol in vzponi so na parih mestih kar konkretni, tudi do 100 vm. Seveda se vse to dogaja v družbi borovcev in dišečega cvetja. Ko jo imaš že skoraj dovolj, se pa priključiš  na pot GR 131. Pa da ne bo kdo narobe zastopil, zelo lepo in vredno ponovitve, vendar naporno.

 

 

 

GR 131, no to je pa čisto druga zgodba, spodnjih 1000 vm, kamnita tlakovana pot. Pa to niso tlakovci položeni lepo kot na vašem dvorišču. Pravzaprav zgleda vse skupaj precej grobo, za hojo odlična izbira za krivljenje gležnjev. Zanimivo se mi zdi da tudi na novih poteh postavljajo kamne ravno tako grobo, očitno jim  je to v krvi. Za vožnjo po njih, moraš pa izbrati le pravo linijo, še tako nemogoč del na prvi pogled, se da odpeljati in pa oprijem na teh kamnih je neverjetno dober. Trese pa, vse do morja in po kakem tednu imaš tega rukanja vrh glave.

 

 

 

Malo pred miradorjem EL Time  pridemo na razpotje poti, 131 in 130. Pogled na tablice in spet prečrtan kolesar. Dobro, če tisto nad vasjo ki je res izpostavljena, vendar široka z ograjo, še nekako razumem. Pa te prepovedi po poti 130, ne razumem. Ta je bistveno manj v uporabi, tako s strani pohodnikov kot kolesarjev. Odločimo se da gremo kar po poti 131 naprej, smo že pozni in pešcev na poti ne bo več. Je pa bolj atraktiven zaključek, drugače je pa vožnja po poti 130 lepša. Do miradorja po poti, nato malo asfaltnega vložka in pa spust po atraktivni poti tik nad plažo v Puerto Tazacorte. Za zaključek pa seveda v Cabano na eno ;) jarra cerveza (veliko pivo) in pappas fritas (pomes frites).

 

Blažev filmček, letošnje La Palme:

 

 

 

Klik do ostalih slik.

 

KRAMP TURCA

 

 

Za začetek vam pojasnim kaj to sploh je. Kramp turco smo poimenovali kolesarji, ki pomagamo markacistom urejati poti.  Seveda to ne izgleda tako da oni vihtijo krampe in motorne žage, mi se pa vozimo med njimi. S skupnimi močmi se zapodimo na pot, s krampi in žagami v rokah, pospravimo kamenje ki je padlo na pot, uredimo odvodnjavanje, pač stvari ki jih je potrebno urediti da pot ostane uporabna. Na koncu dneva se pa seveda odpeljemo s kolesi v dolino.

 

 

K temu zapisu me je napeljala objava na Hribi.net, spet prerekanje na temo kolesarjev na poteh. Eden glavnih argumentov planincev je, pa saj samo uničujete poti, urejajo jih pa naši markacisti. Moram priznat, me kar malo zbode taka izjava. Že par let se kolesarji s prostovoljnim delom pridružujemo markacistom, seveda ne vsi, niti večina ne, pravzaprav manjšina. Ampak, vsako leto nas je več in vsako leto je več delovnih akcij, na katerih smo prisotni. Par primerov kjer sem bil prisoten, jih je pa še več na katerih nisem bil:

Kramp turca

Kramp turca

Kramp turca

Kramp turca

 

Pa se dotaknimo enega bolj perečih problemov ali konfliktov, Dolski graben. Res je, pot je obremenjena s strani kolesarjev, verjetno preveč. Glavni vzrok za to je možnost prevoza z gondolo na Veliko Planino. Drugače bi bila to verjetno čisto običajna pot, na katero bi zašli kolesarji bolj poredko. Situacija je taka, žičničarji služijo, kolesarji uživajo, včasih tudi kaj postorijo na poti (vem vsaj za eno urejanje poti, ki jo je organiziral Cufi), markacisti pa se jezijo in urejajo pot. Obstajata samo dve varianti, ali pot zaprejo za kolesarje ali se pa najde nekak skupen dogovor vseh treh udeležencev.

Kaj se zgodi če pot zapremo? Kolesarji se bodo verjetno še vedno vozili, ker so navajeni te poti, če ne bodo šli gor z gondolo, bodo pa z avtomobili ( v nekaterih načinih odhodov v gore smo si neverjetno podobni s planinci). Če se bo pa kdo od preganjalcev res zavzel in jih lovil ter kaznoval, se bodo pa preselili na kakšen sosednji hrib. Se pravi se samo težava prestavi drugam.

Obstaja pa še ena rešitev, s katero bi bile verjetno vse tri strani zadovoljne. Žičničarji naj podražijo karto za 3€, to se da v poseben sklad, ki se ga nameni strogo za urejanje poti ki vodijo na ali z Velike Planine. In pa markacisti naj dvakrat na leto povabijo kolesarje k urejanju poti. In seveda na začetku poti v dolino postaviti tablo, z jasnimi navodili, kako se obnašati na poti. Sem prepričan da se da  s pravim pristopam stvari urediti, samo glavo je potrebno potegniti ven iz peska.

Še en problem je pri tem urejanu, se je že parkrat zgodilo da smo ponudili pomoč. Pa so jo markacisti zavrnili, češ potem se boste pa hoteli vozit po poteh. Škoda,  mi se še vedno zapeljemo, oni so pa ostali brez pomoči in še naprej jamrajo. Včasih je tako preprosto, samo povabiti ali povedati je potrebno, pa se bo vedno našel kdo ki je pripravljen pomagati! 

 

Sta najina odtisa res tako različna da se na da dogovoriti?

                                             

MTB ILEGALC

 

                                               

 

                 To pot malo drugačna tema, me je namreč razjezil, pribil na tla, zafrustriral, članek na MTB.SI : osnutek sprememb Zakona o ohranjanju narave.

                  Po vseh naporih ki jih vlagajo nekateri v to, da bi se kolesarjenje vsaj približno uredilo, na primer tako kot je v sosednjih državah, se stvar niti malo ne premakne. Vse kar zmorejo naše bistre preplačane budale je to ,da nam nabijejo kazni in še nad nas spravijo carinike. Zato ker par pezdetov na PZS, ne vidi dlje od lastnega korita, imamo enega najbolj restriktivnih zakonov, kar se gorskega kolesarjenja tiče.

                    Res ne razumem, zakaj hribi okrog Garde še vedno stojijo? Glede na množico kolesarjev, na tistem področju, bi se morali že zdavnaj podreti v jezero. Pa se ne! Ne morem verjet! Samo pri nas je problem, pri nas so poti tako krhke, tako občutljive, da lahko na njih stopi samo sveta noga planinca. 

                   Tisti ki me poznate, veste da se precej prevozim, med tem spoznam tudi veliko sokolesarjev. Od teh ki sem jih uspel spoznati, je do sedaj le eden ki ga nočem več ob sebi na turi in to zaradi njegovega obnašanja, oz. neupoštevanja pohodnikov ki smo jih srečali ( pa ne rečem da jih ni več, so, vendar so neobzirni manjšina). Res je, so problemi, predvsem pozimi na Primorskem. Predvsem zaradi preobremenjenosti poti, kar se da rešit z opisovanjem drugih poti ali pa zapiranjem poti ki so preobremenjene. Ne moraš pa prepovedati vse poti, po celi državi, zato ker je na parih problem. Po tej logiki bi morali prepovedat ves promet po cestah, ker se jih dvesto na leto ubije.

                     Točno vem kaj ostane za mano ko se po poti odpeljem v dolino, nič, pot je taka kot je bila pred mojo vožnjo, pozna se ravno toliko kot če bi šel tam peš! In sedaj po novem zakonu, če me ujame policaj, nadzornik ali carinik, naj bi bila kazen od 100 do 2000 €, po eni varianti tudi odvzem kolesa. Pa da vidim tistega,  ki mi bo spulil kolo iz rok. Pa naj ima še tako lep bleščeč čvarek na ramenih ali pa pištolo za pasom, dol mi visi, ne bo ga dobil! Za mene je edina kategorija, povzročam škodo ali je ne. Če jo, naj me kaznujejo, če jo ne, me pa za to ne bo nihče! Pa si naj oni ta njihov zakon lepo vtaknejo v rit!

 

Šebrelje-Šentviška gora

                                    

 

 

            Divja, lepa, skrivnostna, le kje drugje lahko doživiš vse to na enem mestu? Saj so, tudi drugje, vendar pa svet okrog trebuških dolin postreže s prav posebnim čarom. Samo prepustiti se mu moraš.

            Za osnovo sem si vzel eno turo na strani MTBture, vendar mi ni bil všeč vzpon do Oblakovega Vrha po asfaltu. Spet obračanje zemljevidov, vmes še ideja od Simona, spust s sv. Ivana v Reko naj bi bil zelo lep. In jo počasi že imam, začnem v Dolenji Trebuši- Oblakov Vrh-Šebrelje-nato pa še malo raziskovanja na Šentviško goro.
 

           Avtomobile pustimo v Dolenji Trebuši, in se zapeljemo čez dolino proti Oblakovem Vrhu. Asfalta se znebimo po dobrem kilometru, nato pa blag vzpon po lepi makadamski cesti. Spodaj večinoma med travniki in po gozdu, zgoraj pa se nam že pokažejo prvi razgledi na hribe nad soško dolino. Po dobrih 500vm prispemo na Oblakov Vrh, ki pa sploh ni vrh, temveč sedlo med Dolenjo Trebušo in Gorenjo Kanomljo. Domačini pravijo, če je tu oblak, potem bo sigurno padal dež, od tod verjetno tudi poimenovanje tega sedelca.
 

           Mi tu zavijemo levo proti Šebreljam, najprej mimo kmetije, nato pa postane cesta bolj strma. Ko strmina malo popusti, pridemo do lepih serpentin ki peljejo čez travnik, takoj za njimi pa zavijemo levo proti domačiji Pisance.

 

          Na Pisancah je za nami prvi daljši del vzpona, nadaljujemo levo po kolovozu. Malo dol, gor, ko se cesta prevesi močno navzdol, pa najprej levi ovinek, takoj za desnim pa zavijemo levo na slabši kolovoz, ki pa kmalu postane potka. Malo se še vzpnemo in že smo na grebenu Rovt. Lepi pogledi na dolino, po kateri smo se vozili pred kakšno uro in na nadaljevanje naše ture proti Šebreljam.  Spustimo se do domačije Rob, tam pa čisto okrog hiše. Začetek poti je sprva težko opaziti, greš kar po travničku levo in jo kmalu zagledaš.

 

       Sledi lepo prečenje po rahlo izpostavljeni potki do ruševine Na Robu. Tu je bil na travniku včasih majhen križec, ki pa je očitno nekoga motil in ga je odnesel. Upam da mu slej ko prej prav pride. Nadaljujemo po lepih poteh, čez grape proti Ložku, tam pa za kašen kilometer na kolovoz do Pustote.
 

 

            Tu sredi grape še vedno živita dva moška, vedno se lepo pozdravimo in malo poklepetamo. Večinoma nas ima kar vse preštete, kdaj se mimo pripeljemo. Mi je pa eden od njiju ob priliki razlagal, kako on jaha s sv. Ivana po poti v dolino. Mu kar nisem mogel verjet, jaz tam še sebi komaj zaupam, kaj šele enemu konju. Jah no, tu se mi vedno po glavi podi tisti komad, Deliverance. 
 

                   Mi pa nadaljujemo po lepi vendar v začetku zelo strmi poti, proti Šebreljam. Vasi se večinoma ognemo po lepih stranskih poteh in že smo pri sv. Ivanu.  Lepa cerkvica nad jamo Divje Babe, tu so našli mislim da še vedno najstarejšo piščal, ki jo je naredil človek. Jama je malo od rok, oziroma od kolesa, tako da si še nisem vzel časa za ogled.

 

 

 

                Ko pomalicamo, se vrnemo par sto metrov po cesti, nato pa zavijemo na pot ki nas popelje v Reko.  Sprva lepa, nato pa zelo prepadna pot, sicer široka, vendar pogled na desno ni najbolj prijeten. Vendar se ta del tudi kmalu konča, nato pa vse lepša pot. Nekako na sredini, pri Čepali je razcep poti, leva je od vode zelo razsuta, desna te pa v lepih serpentinah popelje do doline, pravi cukrček.

 

 

 

                 Sledi za nas malo manj zanimiv del po glavni cesti do Korena, tam pa desno proti Tilniku. Tu se tudi cestni del konča, v nadaljevanju pa dokaj lepa gozdna pot do Dabra. Takoj za Dabrom zavijemo levo in se večino po peščenih kolovozih zapeljemo do vasice Polje.

 

               Tu pa je tisti drugi raziskovalni del, za navzdol sem si izbral lovsko pot, vendar jo je kar težko najti. Šele tretjič sem našel pravi dostop na pot. Če želite to odpeljati, je najbolje da vam dam track za GPS. Začne se zelo strmo, nato je lepa prečka, pa spet malo strmejši del. Ko pot zavije desno, po par sto metrih prideš do razcepa, tam je potrebno it desno, leva pot pripelje na melišče, ki je zelo težko prehodno. Ko se pot spusti jo je nenadoma konec, sledi del med nekakšnimi kamnitimi ograjami, izbereš si pač tam kjer greš najlažje. Držiš se pa vedno smeri navzdol, po par sto metrih si ponovno na lepo uhojeni poti.

 

            Pa presenečenj še ni konec, po kakšnem kilometru prideš do podrtega mostička, prvič se mi je kar malo zataknilo. Vendar pa prvi vtis vara, pod trhlenimi deskami so železne traverze, tako da ni noben problem iti čez.

Scary part! :)

                      V nadaljevanju se držimo desne poti ki nas popelje do opuščene kmetije Prehodnice, tam pa po desni okrog hiše na kolovoz. Če bo pašna sezona, bo tu nekaj prekladanja čez ograje, malce pokvari vtis, vendar ne prehudo. Nato pa samo še po asfaltu do Dolenje Trebuše, tam  pa priporočam odlično hrano v gostilni Podkorita, za sladico pa palačinke z medom, so odlične.

Povezava do ostalih slik.

Ta tura bo na Voljinem programu za leto 2014, poglejte ob priliki na koledar in se nam pridružite.





Lp, Boris

ROMUNIJA 2010

    

Na Rokovo pobudo se nas je šest odpravilo v Romunijo. V ekipi smo bili Micko Pidalc, Padalc, Žabar,Rok,Dare in moja malenkost. Priznam občutki pred odhodom so bili mešani, razne govorice kako kradejo, pa ceste so slabe, pa še Žabar  je napovedal da bomo lažje plavali kot kolesarili. Pa se je na našo srečo izkazalo da vse skupaj ne drži. Ukradli nam niso nič, ceste vsaj tiste glavne (magistralke) so vzorno urejene, vreme pa razen enega dne ko je deževalo spremenljivo oblačno, nam vsaj vroče ni bilo.

     Pot do tja je dolga cca 1150 km, v urah s postanki pa nekako osem ur do Romunske meje, potem pa še osem ur do Brasova.  Na prvi pogled ko prestopiš mejo, imaš občutek kot da te je kdo brcnil par desetletij nazaj. Hiše so videti neurejene oz. ko jih postavijo jih nihče več ne vzdržuje, sredi vasi pa najdeš par hiš z neverjetno kičastimi strehami. Opazili smo pa še eno značilnost, prav povsod kjer smo se ustavili so bili WC-ji čisti in urejeni, na prvega umazanega smo naleteli šele ob vračanju na našem OMV-ju na Pincah.

    Naš končni cilj in pa izhodišče je bil kamp na obrobju Brasova, Darste. Prebivali smo v ličnih hiškah  za dve osebe, na voljo pa imajo tudi večje ali manjše, pač kakor ti paše. Prehranjevali smo se v gostilnah in restavracijah,  razen zajtrkov, saj je tam hrana zelo poceni, pa o cenah malo kasneje.  Že prvi večer smo se dobili z domačini iz lokalnega  jadralno padalskega kluba, ki pa so hkrati tudi kolesarji. Pokazali smo jim tracke ki smo jih imeli pripravljene že doma, oni pa so nam dali še par koristnih informacij. Hitro smo ugotovili, da tam okrog obstaja veliko urejenih in prav lično markiranih poti, zemljevide je pa praktično skoraj nemogoče dobiti.


1 .dan, pojana Brasov


Po naporni vožnji prejšnji dan si izberemo malo lažjo turco, na pojano Brasov. Najprej čez mesto potem pa po makadamu do grebena, tam pa se prične lepa singla po gozdu vse do pojane.

 Na pojani si privoščimo ene čevape oz. si jih poskusimo, tam je namreč navada da imajo v ceniku ceno za en čevap, ne pa za porcijo. Mi smo pa glede na komunikacijski mrk, naročili štiri čevape namesto štiri porcije, po nekaj mahanja pa dobimo pet porcij čevapov namesto štirih, pa kdo bi se pritoževal od viška ne boli glava,  no ja razen po alkoholu. Ko se najemo se odpravimo naprej, pa se že po dveh minutah ulije dež, na srečo ne traja dolgo, pa še pod streho smo se lahko skrili in počakali da mine.

 Nadaljujemo po strmi makadamski  cesti vmes pa naletimo na pot ki gre nekako v isti smeri, hitro se odločimo da gremo raje po poti, bo že nekam pripeljala saj je shojena in odločitev je bila pravilna pa še lepši naklon je imela. Ko se pot priklopi nazaj na cesto spet začne padat dež, zavetja ni, zato navlečemo anorake in naprej, 200 vm pod vrhom se naša pot odcepi in usmeri navzdol. V začetku lepa nato pa vedno bolj strma in blatna pot nas popelje v dolino, seveda ne gre tako zlahka, je prav nemarno drselo, s kolesom ne gre, peš pa tudi večkrat po riti, ma če bi bilo suho bi bilo čisto drugače, pa smo tudi to preživeli. Aja, pa v tem grabnu naj bi bilo veliko medvedov, mi nismo videli nobenega, verjetno jih je spodil kraval  ki smo ga povzročali ob drsanju po bregu.

Za zaključek dneva smo se odpravili pa še na ogled mesta, najprej mimo modernih  nakupovalnih centrov, ki jih v večjih mestih ne manjka, naprej pa med sivimi stolpnicami, to sivino pa vsake toliko časa preseka kakšna novejša zgradba. Vozni park se jim pa tudi po Rokovih besedah zadnja leta močno izboljšuje, med Logani je opaziti kar precejšne število nemških limuzin. Naš končni cilj pa je ogled starega dela mesta,, ki je res lepo urejen in vreden ogleda. Za konec še malo kulinarike v Srbski restavraciji, na par pirčkov in domov.

2. dan, Sinaja- Mierlei


       Ta dan se zapeljemo do Sinaje, že prej smo se odločili da bomo del ki gre po magistralki izpustili, zato se zapeljemo do odcepa makadamske ceste s kombijem. Cesta je prvih sto višincev strma nato pa se unese.

 Po parih kilometrih pa moramo zaviti na blaten kolovoz, po njem moramo več ali manj riniti. Ko pridemo do travnikov kjer pasejo ovce, nam kar naenkrat  nasproti teče devet ogromnih tulečih psov, meni so bolj zgledali kot da so mešani z medvedom,  Žabar  reče dajmo kolesa v krog, pa bi nas verjetno vseeno imeli za malo malico če bi hoteli.

 Na našo srečo pa psi odlaufajo mimo nas kot da nas ni in se pridružijo čredi ovac na drugem bregu. Polni adrenalina se odločimo da ne bomo več sledili blatnem kolovozu, ampak bomo šli raje kar počez po travniku, kmalu pririnemo na blatno cesto ki pa se tudi kmalu konča.

 Višje kot gremo lepša je pot in pa pogledi na lepe kopaste grebene se odpirajo. Naslednjih par ur prav uživamo na lepih travnatih grebenih, za konec pa si postrežemo še z lepo singlo na poti v dolino.

3. dan, kulinarični turizem


    Zjutraj zgleda kar obetavno, zato se po zajtrku napravimo in se zapeljemo proti Chei, pa ne gre vse po načrtih, dež postaja vedno močnejši, zato se odločimo da ta dan posvetimo ogledu gradu grofa Drakule v Branu in pa Romunski kulinariki. Kasneje izvem, da to ni pravi grad grofa Drakule, pravi je na drugi strani Fagaraša, v razpadajočem stanju. Se ga pa izplača pogledat.

 

Na koncu dneva se seveda prileže kulinarika, ne vem kako se reče, je pa to polenta notri je slanina na vrhu pa jajce, zelo dobro.

4. dan, Ciucas


    Še enkrat proti Chei, po poti še rahlo dežuje, vendar pa se oblaki trgajo.

 Na cesti proti prelazu pa nenadoma zagledamo medveda kako je travo, ustavimo in seveda smo ga morali poslikali, on pa kot da nas ni lepo naprej zajtrkuje. V Chei si privoščimo še kavico, toliko da zginejo še zadnje kaplje dežja in se počasi odpravimo, pri vožnji čez vas se nam pridruži bel pes in nas spremlja celotno pot, mi smo mu dali ime Romči.

 Za ta dan smo se odločili da kolesa rinemo in nesemo skoraj 1000 vm visoko proti grebenu Zaganu,  je tudi varianta ki pelje okrog in je vozna vendar pa se izogne prvemu grebenu. Kar pa glede na slike na GE ne pride v poštev, kmalu se naša odločitev izkaže za pravilno, odprejo se nam lepi pogledi na mogočne skale nad nami.

 

 

 Po grebenu je lepa potka, vendar pa je potrebno preko parih delov kolo nositi, pa je tudi to kmalu za nami, odpravimo se naprej proti Ciucasu ki se nam v daljavi markantno nastavlja. Bližje ko smo lepši je, meni je zgledal kot bi se kdo poigral in narisal vse tiste noro lepe oblike skalovja, tukaj ne gremo na vrh, ampak se zapeljemo pod njim, kakšne pol ure pa je tudi za rinit, do prelaza pa lepa singla.

 Malo pred prelazom pa planina, še preden smo jo zagledali slišimo pse ki lajajo,  nad planino se ustavimo in čakamo da jih pastirji pokličejo k sebi. Nekako še vse skupaj izgleda, zato se odpravimo previdno mimo, vendar pa ko psi opazijo Romčija,  pobesnijo in se zapodijo za nami, na srečo smo vsi odnesli celo kožo. Ker je ura že pozna našo pot zaključimo na prelazu, pa tudi nobenemu se ni dalo voziti po blatnih kolovozih v dolino. Poslovimo se od Romčija, ki nas prav žalostno pospremi ob našem odhodu nazaj v kamp.


5. dan, pod Piatro Craiului


      Kolesariti začnemo v Branu, najprej kar visoko po makadamski cesti, potem pa kolovozih naprej do prvega grebena, spust v kanjon in po blatnem kolovozu razritem od gozdarjev do cabane Brusturet.

 Od tu pa zopet v klanec do planine Pietricica, le tu se pa naša pot neslavno konča, kljub treku poklikanem po map sursu nam ne uspe najti poti, zato se odločimo da se vrnemo po isti poti nazaj.

Naslednji dan so nam  domačini povedali da pot tam je, vendar jo je zelo težko najti, bo pa ostalo za naslednjič ko se vrnemo v te kraje. Kot zanimivost, za en kratek čas se nam spet pridruži bel pes, isti kot Romči. vendar je bil že malo v letih in nam ni mogel slediti.


6. dan, raziskovanje  okoli pojane Brasov


      Ker smo že malo utrujeni se odločimo da malo raziščemo poti okoli pojane Brasov in uspelo nam je najti prav lep vzpon in še lepši spust, samo z eno napako oboje smo počeli v obratni smeri J, nam ali pa vam bo pa zato v bodoče lažje in lepše kolesarit po teh krajih.

       No pa se je tudi naše potepanje približalo koncu, počasi se spakiramo in odpravimo nazaj proti domu polni lepih vtisov in pa z namero, da se že naslednje leto vrnemo v te kraje, saj nam je ostalo nekaj nedokončanih projektov. Ja no, ni nam ravno uspelo, še nismo šli, je ostalih želja preveč. Upam da nam kmalu rata.


    Pa še par cen, vse skupaj najem kombija, bencin, prebivanje, hrana in pa razni dodatki nas je stalo 330 € na osebo.


Kamp na dan  10 €
Mici (čevapčič)   0,25 €, pet jih je dovolj
Pivo URSUS 1 € v restavraciji, v trgovini 0.50 €

Povezava do ostalih slik.

Povezava do filma, 1. del.

Povezava do filma, 2. del.




Lp, Boris