MANGARTSKO SEDLO-VRAŠKA ŠKRBINA (PORTELLA)

 

 

                                      Tokrat pa ena pol po domače, pol pa čez zahodno mejo. Mangartsko sedlo je zelo obiskano s strani kolesarjev, ampak da bi šel gor in dol po asfaltu, enkrat  sem že, dvakrat pa nebi. Torej si je potrebno najti  kako boljšo varianto spusta.

 

                           Pa gremo lepo po vrsti. Najprej mi pade v oči na Hribi.net opis poti na Skutnik. Po slikah sodeč, je iz Rablja do Vraške škrbine lepa pot, naprej do Skutnika pa s kolesom ne bo šlo. Se pravi, da to lahko uporabim za spust. Po obračanju zemljevidov, se mi zdi še najboljši dostop  z naše strani, z Mangartske planine. Ampak samo 900 višincev je premalo, tako pade odločitev da dodam še Mangartsko sedlo. Za to pot malo povprašam Marka, ki je ta spust že vozil. Potem pa sem rabil samo še enega kompanjona, ki je pripravljen prenašati kolo in malce trpeti zraven, če ne gre vse tako kot je potrebno.

 

                                Z Rokom se odpeljeva preko Kranjske Gore do Rablja (Cave del Predil), tam parkirava in se s kolesi napotiva po stranski poti, proti prelazu Predel. Lepa peščena pot se priključi na asfaltno cesto malo pod vrhom prelaza, še dve serpentince in sva na vrhu prelaza. Vmes si še ogledava Rabeljsko jezero, ki se prebuja v jutranjem soncu.

 

                        Sledi spust do odcepa za Mangartsko sedlo. V nadaljevanju pa ne preveč zahteven  vzpon po asfaltni cesti. Sprva mimo plazu, ki je pred par leti prizadel vas Log pod Mangartom, pri zapornici se malo pohecava z redarji, ki pobirajo cestnino. V nadaljevanju pa čez gozd in par tunelov. Višje se odprejo lepi pogledi proti Višu in Kaninu. Nato pa mimo koče do Mangartskega sedla.

 

                        Tam se malo razgledava po okolici, nekaj pojeva , se napraviva in odpeljeva v dolino. Zgoraj sem spregledal eno pot, pa nič za to, se kar odpeljeva po poti do koče in naprej še malo po cesti. Poiščeva planinsko pot in se zapeljeva po njej, sprva lepa, kasneje malo bolj zahtevna, težavnosti S 6, imam slab občutek zaradi visoke trave, samo čakam da me vrže čez balanco. Vmes je en del (cca 30 vm) neprevozno, tam kolo preneseva. Čez par grap, nato pa lepa pot do ceste, ko jo prečiva sledi ne ravno najlepša pot do Mangartske planine, no ja, vsaj prvi del je močno razsut, v spodnjem je mnogo bolje .

 

 

                        Na Mangartski planini pa ob prijetnem klepetu s pastirico popijeva radler. Poiščeva tablico ki naju usmeri proti sedlu Čez Stožje (na karti je ime Čez Stože), sledi 400 vm nošenja kolesa, po strmi poti. Direktno v hrib, vmes je samo par serpentin. Hodi se pa čisto ob robu plazu, šele tako od blizu se vidi koliko materiala je odneslo v dolino. V zgornjem delu še malo med rušjem, tam je pot manj naporna in sva že na sedlu. Tu prestopiva na italijansko stran meje. Sedaj pa nisva več v prekršku, vse je legalno.

 

                      Sledi še 60 vm, kaj pa vem, malo se pelješ, malo rineš, malo nosiš. Skratka, prečiva eno lepo, zanimivo pobočje, proti sedlu Vraška Škrbina (Portella). Spet se malo razgledava, napraviva in odpeljeva v dolino. Pot je sprva peščena, drseča. Sem bil že kar malo skeptičen, kje so tisti lepi deli ki sem jih videl na slikah. Po par sto metrih se pa začne, ena najlepših, sam cuker jo je. Lepa zemljasta gozdna potka, vse do doline. Nekje na sredini, pa naletiva na skupino hrvaških planincev ki se vračajo v dolino. Se pripeljeva počasi do njih, ko naju zadnji od njih zagleda, vzame ven eno napravco in pokliče prvega v vrsti » ej Jovo, maknite se, idu biciklisti«, joj, sprva mi je bilo kar malo nerodno. Začnem njega prepričevat, da ni treba, bova že midva počakala. On pa kar vstraja, ne kar pejta. Pa sva šla, oni so naju pa z zanimanjem opazovali, vmes jih še malo pohecam, če čakajo da padeva J in pa hvala, ker so naju spustili naprej . Toliko o planincih, ki nas ne marajo, če smo oboji vsaj malo obzirni, ni problemov. Midva pa nadaljujeva po najini začrtani poti proti Rablju (Cave del Predil).

 

 Povezava do ostalih slik.

                   Na koncu se nabere 1500 vm, v prvo je težak spust, v drugo je pa težak vzpon. Tisti ki so šli to ponavljat so bili navdušeni, sploh nad drugim spustom. Vi se morate pa samo odločit, se boste zadovoljili s prebranim ali boste šli pa sami probat. J

 

 

 

 

 

rifugio Rosetta pot 702

                                            

 

            Zima, večer, dolgčas, kaj čem drugega kot premetavat zemljevide in gledat, kam in kako bi šlo, s kolesom seveda. Pa naletim na eno cikcakasto pot 702, nad San Martino di Castroza. Če ima na 1000 vm toliko serpentin, že ne more bit težka. Malo poguglam, najprej naletim na opis na Hribi.net, ne za to, temveč za sosednjo pot 701. Opa, sej tukaj bo pa kar nekaj materiala. Pa iščem še naprej, na GPS tour naletim na opis poti 702, že same slike so vau. Po opisu sodeč je zgornji del precej težek za vozit, v spodnjem je lažje. Vmes naletim še na Toniolove slike, ja pol je pa sploh potrebno it poizkusit.

 

          Pa pride tudi dolgo deževno poletje, nikakor nam ne uspe uskladit časa in vremena. Pa nam na začetku avgusta le nekako uspe. Vmes še premlevam variante, po kateri gor, dol ali pa kar z gondolo in odpeljat obe. Na koncu se odločimo za gondolo.

 

          Preden raztovorimo avto, se odpravim do blagajne in vprašam, če nas sploh hočejo peljati do Rosette. Odgovor je pritrdilen, na srečo udeležencev. Ker drugače bi morali nosit bicikle na vrh hriba. Med vožnjo z gondolo si še pozorno ogledujem pot 701, ima namreč en zoprn del, na novi karti označen kot ferata, na stari je bila še čisto normalna pot. Vidimo tudi kar nekaj ljudi na tej poti in tam mimo zajl se da peš, samo s kolesom pa nebi rad ravno tam naletel na skupino pohodnikov. Tej poti se že kar takoj odpovemo, vsaj za časa množičnih obiskov teh krajev, mogoče enkrat jeseni.

 

            Ko stopimo iz gondole , nas itak najprej navdušijo pogledi na okoliške špičaste vršace in kamnito planoto pod njimi. Par fotk za dokumentacijo, nato pa po poti proti rif. Rosetta. Po parih metrih pa, gulp, globok vdih, pogled se mi zalepi na tablico, prepovedano za kolesa. Kaj pa zdaj? Kakor so jo postavili zgleda prepovedano za celo območje. Poizkusimo prebrati, kar je napisano na tabli poleg. V bistvu ni bilo nič kar se kolesarjenja tiče. Na koncu se odločimo, če se jim ni zdelo vredno ob nakupu opozoriti da je prepovedano, potem se pa tudi mi ne bomo preveč sekirali. Gremo dol po poti 702.

 

          

             Pri rif. Roseta zavijemo desno na našo pot, sprva po ravnem, pot je široka. Kmalu se prevesi navzdol in začne se naša pot stotih serpentin. Prvih 100 vm spusta, lepa peščena pot. Serpentine so zelo zaprte, večina voznih le s pomočjo front pivota. Nato pa pride odsek približno 150 vm, pot je precej kamnita in zatikajoča, veliko delov tudi prehodimo ob kolesu. Izpostavljenost je kar velika in pa paziti moramo en na drugega, da ne prožimo kamenje. Saj smo zaradi kratkih serpentin en nad drugim.

 

         Počasi se približamo prečki, to je najbolj izpostavljen del na poti. Široka in peščena pot nam ne dela preglavic. Nadaljujemo proti travniku pod Pala di San Martino. Neverjetno lepi pogledi na okoliške vršace, travnik je pa tudi posejan s planikami. Tisti trenutek najlepše mesto na svetu, za kratek oddih in malico. Ko pogledamo dol na naše nadaljevanje poti, pa naslednja porcija serpentin.

 

         Z našega razgledišča, so videti še lepše kot tiste zgoraj. Vidimo tudi tri vzdrževalce ki čistijo pot. Na tiho upam da ne bojo imeli nič proti, da se tam vozimo. In kasneje, ko jih srečamo niso nič rekli, se samo lepo pozdravimo.

 

 Mi pa nadaljujemo po tistih lepih serpentincah. Pot je bila tudi od blizu zelo lepa in široka, serpentine zelo zaprte. Tinko se je še od začetka nekaj trudil in jih je štel. Pa se je tudi on vmes izgubil, smo šele na polovici poti, pa se nam zdi da jih je več kot sto. Pa levo, pa desno, pa levo, pa desno, kar naprej, da bi vsaj v ovinku malo bolj visele, bi bilo lažje zadnje kolo vzdigovat in obračat. Tako je pa ravno tako, kot da bi na ravnem front pivot delal.  

 

         Pridemo do malo daljše izravnave, čez tunelček, nato pa spet serpentine, Tokrat še bolj zaprte in ožja pot. Poleg tega je bilo še močno izpostavljeno. Tu se pa tudi meni ni več dalo trudit. Noge so že pekle, jih lepo na peš obrnemo in gremo naprej.

 

         Proti koncu pa še en daljši kos lepe poti, ravno pravšnji da se navadimo zopet balanco naravnost držat. Ko pridemo do makadama pa desno v smeri žičnice, kjer smo pustili avtomobile. A da bi še enkrat? Ne bi! Je bilo tole čisto dovolj (mislim predvsem še enkrat v istem dnevu, po tej poti vsekakor še). Prijetno utrujeni, se zložimo v avto in se odpeljemo na passo Rolle, na pivo.

 

         Za konec še modri nasvet in prava navodila. To območje spada pod naravni park Paneveggio Pale di San Martino, vožnja s kolesom je dovoljena samo na poteh širših od 1,5 m. Sigurno je dovoljena pot 756-761, ki vodi v Gares (to opišem naslednjič). Za našo 702 pa ne vem, široka je dovolj, vendar je na večih mestih močno izpostavljena. Če jo greste vozit in vas kdo dobi, se ne izgovarjajte name. J

Še povezava do uradne strani,   http://www.colverderosetta.it/beta/eng/index.php?page=mtb

Povezava do filmčka, ki ga je posnel in sestavil Martin,klikni .

Povezava do ostalih slik, klikni .

Val Glagno

                                                      Val Glagno

 

                        Divja soteska na jugovzhodnem delu Karnijskih Alp, kamor zaide le malo ljudi. Pa saj  jih veliko niti ne zmore, je namreč potrebno vložiti kar nekaj truda da prideš vanjo, še več pa da prideš iz nje.

 

                      Najprej pa seveda po cesti čez Kranjsko Goro, Pontebbo do Moggio Udinese ( Možnica po naše). S kolegom avto pustiva pri piceriji, nasproti nogometnega stadiona in zamenjava štiri za dve kolesi.

            

         

                     Za to turo je potreben zgoden start, najkasneje ob 8:00. Tura je dolga, naporna in pa ob poti je toliko lepih stvari da se ne splača hiteti. Iz Moggia se napotiva po dolini reke Aupa, prvih deset kilometrov poteka po asfaltu v blagem vzponu. Kmalu se nad nama razprostre pogled na Creto Grauzario,  to je gora okrog katere se bova vozila cel dan, je ne morete zgrešiti. Ko pa prideva do odcepa za Galizzis, zavijeva levo skozi vas, cesta še vedno asfaltna, naklon se pa kar konkretno poveča. Za vasjo pa postane cesta še bolj strma in nadaljnih 100 vm  se voziva po betonu. V nadaljevanju proti sedlu forca Griffon pa skozi bukov gozd po makadamu. Približno na 1000 mnv je izvir, tam si dotočiva vodo, naslednja bo šele čez tri ure.  Na sedlu (1300 mnv) zavijeva levo, na kartah je še vedno vrisano kot markirana pot, vendar ni, je kar makadamska cesta vse do Zouf di Fau. Ker na karti ni vrisano dejansko stanje, morava biti pozorna, ko se cesta prevesi navzdol, nadaljujeva še cca 200 m in poiščeva markirano pot 435 na desni strani. Kot zanalašč so tudi table in markacije skrite za drevesi.

 

                     Tu se pa prava zabava za nas gorske kolesarje šele začne. Proti prelazu Flop se odpeljeva po lepi mulatjeri, dokler je v gozdu se jo da večino prepeljati, v drugem delu pa je prestrma  in zagruščena, tam je pa najbolje dati kolo na rame, približno 100 vm.

 

 

                         Ko prideva na sedlo, se nama odpre lep pogled na severno steno Crete Grauzaria. Sledi dokaj zahteven spust, zato si nadeneva zaščitno opremo. Po lepih peščenih serpentinah se spustiva do platoja Foran de la Gialine. V bistvu je tu nekakšno križišče poti, če bi bilo kaj narobe ali če ste prepozni, lahko tukaj zadnjič odvijete v dolino, kasneje ne bo več mogoče.

 

 

 

                      Saj je bil lep spust, vendar bo pa potrebno vse tisto kar sva se peljala dol, sedaj znesti gor. Nadaljujeva po poti 419, nekaj je še vožnje nato pa nošenje na škrbino Nuviernulis, 200 vm.

 

                       Ko prideva na vrh se nama odpre pogled na sotesko, čaka naju 1300 vm spusta, po neskončni mulatjeri. Po kratkem počitku, nadeneva opremo in se odpeljeva v dolino. Začetek spusta je gruščnat, vendar pot kmalu postane lepša, travnata. Edina stvar na katero sva morala biti pozorna so skale v visoki travi.

 

                       Pot se v lepih odprtih serpentinah počasi spušča, naklon je zmeren, izpostavljenosti praktično ni. Edina napaka na poti je par hudournikov, tam kolo preneseva in nadaljujeva z vožnjo. Vmes odstraniva še kako skalo, ki nama dela napoto in tako se počasi približava koncu spusta.

 

 

                        Sledi nekaj prenašanja kolesa, najprej po ozki mokri polici. Jeklenica je ohlapna in si z njo lahko bolj malo pomagaš, kakšen meter pod sabo imaš pa reko, sicer ni globoka, ravno notri pa nebi rad končal z vso opremo. Teh dvajset metrov  uspešno premagava, nato pa še nekaj MTB balvaninga (prenašanje kolesa preko večjih skal).

 

 

                      Tukaj se po navadi dan uspešno zaključi, toda v tem primeru, na tej turi, ne bo šlo.  Saj se še spomnite kaj sem rekel na začetku, »je namreč potrebno vložiti kar nekaj truda da prideš vanjo, še več pa da prideš iz nje«. Pa težava ni toliko fizična, bi rekel da te bolj psiha zdeluje. Za izhod iz soteske in povratek do Moggia rabiš tri ure.

 

                     Začne se z vzponom po precej razsuti mulatjeri, proti vasici Moggessa di la, približno 130 vm. Prvi del drugače kot peš ne bo šlo, v drugem delu pa se da peljati. Ko prideva v vasico se priključiva  na pot 418, v smeri Moggessa di Qua. Še najlažje pa je če od tu naprej slediš MTB tablicam, » TROI  DAI  BORGS«. To je delo domačega MTB društva Carnia bike, ki je tam okrog označilo kar nekaj poti.

 

                    Sledi spust, nato pa spet 100 vm vzpona. V prvi vasi ni nič posebnega, v tej pa je malo drugače. Kot da bi se znašel na fronti, polno je podrtih hiš, prebivalcev skorajda ni, prav srhljivo. Te vasi so bile ob močnem potresu maja 1976, podrte in nikoli obnovljene.

 

 

 

 

 

                   Takoj za vasjo se odcepi kolesarska pot dol z markirane. Če gledaš po zemljevidu, je najlažje če greš po poti 418 naravnost proti Moggiu. Pa ni tako, pot je zelo slaba, že za hodit težka, vožnje praktično ne bo, razen na spustu. Preverjeno na prejšnji turi. Zato se drživa kolesarske poti, ki naju popelje nazaj do reke Glagno, sicer se vmes še malo dvigne, vendar nič hujšega.

 

               Ko prideva do reke, jo prečiva in nadaljujeva levo, proti kovinskem mostu ki se vidi par sto metrov nižje, gledano v smeri toka reke. Pri mostu se priklopiva na markirano pot 417. Od tu naprej pa samo še lepa peščena pot, tik nad reko Glagno. Res lep užitek za konec napornega dneva. V vasici Campiolo, prideva za trenutek na asfalt, nato pa še en spustek do ceste ki pelje ob reki Fella nazaj do Moggia.

 

          

                Na koncu se nabere, 1900 vm, 37 km, za kar sva porabila približno 10 ur. Tura je naporna, vendar te divja pokrajina, lepi razgledi in lepe karnijske vasice, kar vlečejo nazaj. Spet in spet…

 

           Povezava do ostalih slik.