sobota, 10. avgust 2013

rifugio Rosetta pot 702


                                            

 

            Zima, večer, dolgčas, kaj čem drugega kot premetavat zemljevide in gledat, kam in kako bi šlo, s kolesom seveda. Pa naletim na eno cikcakasto pot 702, nad San Martino di Castroza. Če ima na 1000 vm toliko serpentin, že ne more bit težka. Malo poguglam, najprej naletim na opis na Hribi.net, ne za to, temveč za sosednjo pot 701. Opa, sej tukaj bo pa kar nekaj materiala. Pa iščem še naprej, na GPS tour naletim na opis poti 702, že same slike so vau. Po opisu sodeč je zgornji del precej težek za vozit, v spodnjem je lažje. Vmes naletim še na Toniolove slike, ja pol je pa sploh potrebno it poizkusit.

 

          Pa pride tudi dolgo deževno poletje, nikakor nam ne uspe uskladit časa in vremena. Pa nam na začetku avgusta le nekako uspe. Vmes še premlevam variante, po kateri gor, dol ali pa kar z gondolo in odpeljat obe. Na koncu se odločimo za gondolo.

 

          Preden raztovorimo avto, se odpravim do blagajne in vprašam, če nas sploh hočejo peljati do Rosette. Odgovor je pritrdilen, na srečo udeležencev. Ker drugače bi morali nosit bicikle na vrh hriba. Med vožnjo z gondolo si še pozorno ogledujem pot 701, ima namreč en zoprn del, na novi karti označen kot ferata, na stari je bila še čisto normalna pot. Vidimo tudi kar nekaj ljudi na tej poti in tam mimo zajl se da peš, samo s kolesom pa nebi rad ravno tam naletel na skupino pohodnikov. Tej poti se že kar takoj odpovemo, vsaj za časa množičnih obiskov teh krajev, mogoče enkrat jeseni.

 


            Ko stopimo iz gondole , nas itak najprej navdušijo pogledi na okoliške špičaste vršace in kamnito planoto pod njimi. Par fotk za dokumentacijo, nato pa po poti proti rif. Rosetta. Po parih metrih pa, gulp, globok vdih, pogled se mi zalepi na tablico, prepovedano za kolesa. Kaj pa zdaj? Kakor so jo postavili zgleda prepovedano za celo območje. Poizkusimo prebrati, kar je napisano na tabli poleg. V bistvu ni bilo nič kar se kolesarjenja tiče. Na koncu se odločimo, če se jim ni zdelo vredno ob nakupu opozoriti da je prepovedano, potem se pa tudi mi ne bomo preveč sekirali. Gremo dol po poti 702.

 


          
             Pri rif. Roseta zavijemo desno na našo pot, sprva po ravnem, pot je široka. Kmalu se prevesi navzdol in začne se naša pot stotih serpentin. Prvih 100 vm spusta, lepa peščena pot. Serpentine so zelo zaprte, večina voznih le s pomočjo front pivota. Nato pa pride odsek približno 150 vm, pot je precej kamnita in zatikajoča, veliko delov tudi prehodimo ob kolesu. Izpostavljenost je kar velika in pa paziti moramo en na drugega, da ne prožimo kamenje. Saj smo zaradi kratkih serpentin en nad drugim.

 


         Počasi se približamo prečki, to je najbolj izpostavljen del na poti. Široka in peščena pot nam ne dela preglavic. Nadaljujemo proti travniku pod Pala di San Martino. Neverjetno lepi pogledi na okoliške vršace, travnik je pa tudi posejan s planikami. Tisti trenutek najlepše mesto na svetu, za kratek oddih in malico. Ko pogledamo dol na naše nadaljevanje poti, pa naslednja porcija serpentin.

 



         Z našega razgledišča, so videti še lepše kot tiste zgoraj. Vidimo tudi tri vzdrževalce ki čistijo pot. Na tiho upam da ne bojo imeli nič proti, da se tam vozimo. In kasneje, ko jih srečamo niso nič rekli, se samo lepo pozdravimo.

 



 Mi pa nadaljujemo po tistih lepih serpentincah. Pot je bila tudi od blizu zelo lepa in široka, serpentine zelo zaprte. Tinko se je še od začetka nekaj trudil in jih je štel. Pa se je tudi on vmes izgubil, smo šele na polovici poti, pa se nam zdi da jih je več kot sto. Pa levo, pa desno, pa levo, pa desno, kar naprej, da bi vsaj v ovinku malo bolj visele, bi bilo lažje zadnje kolo vzdigovat in obračat. Tako je pa ravno tako, kot da bi na ravnem front pivot delal.  

 



         Pridemo do malo daljše izravnave, čez tunelček, nato pa spet serpentine, Tokrat še bolj zaprte in ožja pot. Poleg tega je bilo še močno izpostavljeno. Tu se pa tudi meni ni več dalo trudit. Noge so že pekle, jih lepo na peš obrnemo in gremo naprej.

 


         Proti koncu pa še en daljši kos lepe poti, ravno pravšnji da se navadimo zopet balanco naravnost držat. Ko pridemo do makadama pa desno v smeri žičnice, kjer smo pustili avtomobile. A da bi še enkrat? Ne bi! Je bilo tole čisto dovolj (mislim predvsem še enkrat v istem dnevu, po tej poti vsekakor še). Prijetno utrujeni, se zložimo v avto in se odpeljemo na passo Rolle, na pivo.

 

         Za konec še modri nasvet in prava navodila. To območje spada pod naravni park Paneveggio Pale di San Martino, vožnja s kolesom je dovoljena samo na poteh širših od 1,5 m. Sigurno je dovoljena pot 756-761, ki vodi v Gares (to opišem naslednjič). Za našo 702 pa ne vem, široka je dovolj, vendar je na večih mestih močno izpostavljena. Če jo greste vozit in vas kdo dobi, se ne izgovarjajte name. J

Še povezava do uradne strani,   http://www.colverderosetta.it/beta/eng/index.php?page=mtb

Povezava do filmčka, ki ga je posnel in sestavil Martin,klikni .

Povezava do ostalih slik, klikni .

Ni komentarjev:

Objavite komentar