Val Glagno

                                                      Val Glagno

 

                        Divja soteska na jugovzhodnem delu Karnijskih Alp, kamor zaide le malo ljudi. Pa saj  jih veliko niti ne zmore, je namreč potrebno vložiti kar nekaj truda da prideš vanjo, še več pa da prideš iz nje.

 

                      Najprej pa seveda po cesti čez Kranjsko Goro, Pontebbo do Moggio Udinese ( Možnica po naše). S kolegom avto pustiva pri piceriji, nasproti nogometnega stadiona in zamenjava štiri za dve kolesi.

            

         

                     Za to turo je potreben zgoden start, najkasneje ob 8:00. Tura je dolga, naporna in pa ob poti je toliko lepih stvari da se ne splača hiteti. Iz Moggia se napotiva po dolini reke Aupa, prvih deset kilometrov poteka po asfaltu v blagem vzponu. Kmalu se nad nama razprostre pogled na Creto Grauzario,  to je gora okrog katere se bova vozila cel dan, je ne morete zgrešiti. Ko pa prideva do odcepa za Galizzis, zavijeva levo skozi vas, cesta še vedno asfaltna, naklon se pa kar konkretno poveča. Za vasjo pa postane cesta še bolj strma in nadaljnih 100 vm  se voziva po betonu. V nadaljevanju proti sedlu forca Griffon pa skozi bukov gozd po makadamu. Približno na 1000 mnv je izvir, tam si dotočiva vodo, naslednja bo šele čez tri ure.  Na sedlu (1300 mnv) zavijeva levo, na kartah je še vedno vrisano kot markirana pot, vendar ni, je kar makadamska cesta vse do Zouf di Fau. Ker na karti ni vrisano dejansko stanje, morava biti pozorna, ko se cesta prevesi navzdol, nadaljujeva še cca 200 m in poiščeva markirano pot 435 na desni strani. Kot zanalašč so tudi table in markacije skrite za drevesi.

 

                     Tu se pa prava zabava za nas gorske kolesarje šele začne. Proti prelazu Flop se odpeljeva po lepi mulatjeri, dokler je v gozdu se jo da večino prepeljati, v drugem delu pa je prestrma  in zagruščena, tam je pa najbolje dati kolo na rame, približno 100 vm.

 

 

                         Ko prideva na sedlo, se nama odpre lep pogled na severno steno Crete Grauzaria. Sledi dokaj zahteven spust, zato si nadeneva zaščitno opremo. Po lepih peščenih serpentinah se spustiva do platoja Foran de la Gialine. V bistvu je tu nekakšno križišče poti, če bi bilo kaj narobe ali če ste prepozni, lahko tukaj zadnjič odvijete v dolino, kasneje ne bo več mogoče.

 

 

 

                      Saj je bil lep spust, vendar bo pa potrebno vse tisto kar sva se peljala dol, sedaj znesti gor. Nadaljujeva po poti 419, nekaj je še vožnje nato pa nošenje na škrbino Nuviernulis, 200 vm.

 

                       Ko prideva na vrh se nama odpre pogled na sotesko, čaka naju 1300 vm spusta, po neskončni mulatjeri. Po kratkem počitku, nadeneva opremo in se odpeljeva v dolino. Začetek spusta je gruščnat, vendar pot kmalu postane lepša, travnata. Edina stvar na katero sva morala biti pozorna so skale v visoki travi.

 

                       Pot se v lepih odprtih serpentinah počasi spušča, naklon je zmeren, izpostavljenosti praktično ni. Edina napaka na poti je par hudournikov, tam kolo preneseva in nadaljujeva z vožnjo. Vmes odstraniva še kako skalo, ki nama dela napoto in tako se počasi približava koncu spusta.

 

 

                        Sledi nekaj prenašanja kolesa, najprej po ozki mokri polici. Jeklenica je ohlapna in si z njo lahko bolj malo pomagaš, kakšen meter pod sabo imaš pa reko, sicer ni globoka, ravno notri pa nebi rad končal z vso opremo. Teh dvajset metrov  uspešno premagava, nato pa še nekaj MTB balvaninga (prenašanje kolesa preko večjih skal).

 

 

                      Tukaj se po navadi dan uspešno zaključi, toda v tem primeru, na tej turi, ne bo šlo.  Saj se še spomnite kaj sem rekel na začetku, »je namreč potrebno vložiti kar nekaj truda da prideš vanjo, še več pa da prideš iz nje«. Pa težava ni toliko fizična, bi rekel da te bolj psiha zdeluje. Za izhod iz soteske in povratek do Moggia rabiš tri ure.

 

                     Začne se z vzponom po precej razsuti mulatjeri, proti vasici Moggessa di la, približno 130 vm. Prvi del drugače kot peš ne bo šlo, v drugem delu pa se da peljati. Ko prideva v vasico se priključiva  na pot 418, v smeri Moggessa di Qua. Še najlažje pa je če od tu naprej slediš MTB tablicam, » TROI  DAI  BORGS«. To je delo domačega MTB društva Carnia bike, ki je tam okrog označilo kar nekaj poti.

 

                    Sledi spust, nato pa spet 100 vm vzpona. V prvi vasi ni nič posebnega, v tej pa je malo drugače. Kot da bi se znašel na fronti, polno je podrtih hiš, prebivalcev skorajda ni, prav srhljivo. Te vasi so bile ob močnem potresu maja 1976, podrte in nikoli obnovljene.

 

 

 

 

 

                   Takoj za vasjo se odcepi kolesarska pot dol z markirane. Če gledaš po zemljevidu, je najlažje če greš po poti 418 naravnost proti Moggiu. Pa ni tako, pot je zelo slaba, že za hodit težka, vožnje praktično ne bo, razen na spustu. Preverjeno na prejšnji turi. Zato se drživa kolesarske poti, ki naju popelje nazaj do reke Glagno, sicer se vmes še malo dvigne, vendar nič hujšega.

 

               Ko prideva do reke, jo prečiva in nadaljujeva levo, proti kovinskem mostu ki se vidi par sto metrov nižje, gledano v smeri toka reke. Pri mostu se priklopiva na markirano pot 417. Od tu naprej pa samo še lepa peščena pot, tik nad reko Glagno. Res lep užitek za konec napornega dneva. V vasici Campiolo, prideva za trenutek na asfalt, nato pa še en spustek do ceste ki pelje ob reki Fella nazaj do Moggia.

 

          

                Na koncu se nabere, 1900 vm, 37 km, za kar sva porabila približno 10 ur. Tura je naporna, vendar te divja pokrajina, lepi razgledi in lepe karnijske vasice, kar vlečejo nazaj. Spet in spet…

 

           Povezava do ostalih slik.