TransAlp 2010

                          

                          TransAlp, teden trplenja, teden uživanja. Kakor za koga, meni je v glavnem lepo, pride pa tudi kakšen trenutek ko se vprašam, zakaj že. Se mi pa taka vprašanja porajajo več ali manj na asfaltnih klancih. Tokrat je bilo to moje tretje prečenje, za Andreja drugo, Vito in Marko pa sta šla prvič, kuhinjo in prevoz avtodoma pa je letos prevzel Micko Pidalc. Čeprav sem od Oberstdorfa do Rive kolesaril že leta 2008, se mi je zdelo zanimivo pot ponoviti in jo dodelati s par dodatki, ki so nam prav lepo tudi uspeli.

                          V petek 20.08.2010 ob 16:00 se odpravimo iz Ljubljane proti Oberstdorfu, dobrih 600 km in vmes par zastojev nam uspe prevoziti do 00:30  naslednjega dne. Parkiramo se malo pred Oberstdorfom, na parkirišču za avtodome. Po prihodu se kar se da hitro odpravimo spat, saj nas že naslednji dan čaka prva tura.

1.      dan, Oberstorf-Dalaas

                 Vstanemo ob 7:00 se hitro najemo in pripravimo nahrbtnike, pa ne gre vse gladko. Najprej ugotovimo da sem namesto navadne vode kupil mineralno, pa to še ni dovolj. Medtem ko se vozimo proti našemu izhodišču se ustavimo še v trgovini, Micko skoči po vodo, pa tudi tokrat ne uspe, spet je mineralna. Ostali natočijo kar mineralno, jaz pa se odločim da počakam do naslednje trgovine kjer dobim pravo brez mehurčkov. No pa gremo najprej čez Oberstdorf, nato pa v dolino Stillahtal po lepi makadamski kolesarski stezi, ko je le te konec pa naprej po asfaltni cesti ki pa kmalu postane strma. Od tu naprej po Rappenalptal, sicer ista dolina samo ime je drugačno, do Speiherhutte. Sledi 180 vm rinjenja po prepadni steni na Schrofenpas, tu si privoščimo malo daljši počitek in poziralne slikce.

                   Proti Warth-u bi moral biti lep spust, pa ni bil, pot je po dveh letih čisto drugačna, voda je naredila svoje, vzdržuje jo pa zgleda nihče. Na asfalt pridemo malo pred Warth-om, peljemo se čez Lech proti Freiburger Hutte, to je pa tudi najvišja točka današnjega dne. Preden se spustimo si privoščimo še pivo in štrudel z vanilijevo kremo, mmm.

                   Prvi del 1000 m spusta je šodrast in drseč, težavnost S5 z mesti S6, drugi del pa je gozdna singla z blatnimi vložki, zadnjih 200 vm pa po asfaltu. V Dalaas-u pa nas čaka že Micko, medtem ko se pripravlja večerja nam ponudi bohinjski mohant, glede na to da sem nekaj slišal kako je to oh in sploh najboljši sir, sem pričakoval nekaj dobrega in lepo dišečega. Kakšna zmota, izkaže se za najbolj smrdečo in ogabno stvar kar sem jih kadarkoli dal v usta, smrdi po kravjem dreku verjetno je pa okus nekako podoben, vsaj predstavljam si, kravjeka na srečo še nisem poizkusil. Micko pa tudi dobi prepoved odpiranja mohanta v avtodomu! Na srečo se je pa pri večerji veliko bolje odrezal, pripravil nam je slastne njoke z gobovo omako, poleg paše pa še pivo saj je potrebno nadomestit izgubljeno tekočino.

                      Po večerji pogledamo še slike in filmčke, sledi še nekaj priprav za naslednji dan in se odpravimo spat.

2.      Dan, Dalaas-Kops Stausee

     Tokrat je pot daljša in bolj naporna, vstajanje ob 6:00, priprave, zajtrk, Micko pa si vzame čas in posname filmček. Pot nas vodi takoj v strm asfaltni klanec ki pa se kmalu unese, po četrtini klanca pa pridemo na makadam ki nas popelje med visokimi smrekami do prelaza Kristberg. Tu sledi malica in priprava kamere, nato pa prvi dodatek, prvič smo šli tukaj levo po makadamu v dolino, sedaj pa se odločim da gremo po singli ki nas popelje v Innertal. Že na vrhu srečamo dve ženici ki sta ravno prikorakale gor, malo jih povprašam kakšna je pot, ena od njiju pa mi odgovori da je lepa vendar strma. Rečem »no problem« ter nasvidenje in že gremo naprej, sledi lepa gozdna singla, z Andrejem uživava, Vito in Marko pa ne delita ravno najinega navdušenja. Vmes se Andrej še dvakrat prekucne preko balance, enkrat pa to uspešno naredi tudi Vito, na srečo oba brez poškodb. Na koncu single pa nas čaka neprijetno srečanje, domačin ki ni bil ravno navdušen nad našim bajkanjem po verjetno njegovem gozdu, ko je zagledal  pa še kamero na moji glavi, se mu je pa sploh odpeljalo. No pa se je tudi to končalo in odbrzimo naprej po asfaltu do doline, tu pa levo po lepi dolini Silbertal .

        Na začetku zaprta dolina, vendar se prav kmalu odprejo lepi pogladi na okoliške vršace, tako da nam ne manjka motivov za slikanje in filmanje. Ob poti si ogledamo en lep visok slap, jemo borovnice in se namakamo v skoraj vsakem potoku ki teče mimo, saj je bilo prav peklensko vroče. Ko se pripeljemo do planine, pa se lepa makadamska cesta spremeni v zamočvirjeno skalnato podlago, sledi uro in pol rinjenja malo gori malo doli, okolica še vedno lepa kot v pravljici, samo gledati pa je potrebno pod noge, če nočemo da končamo kot Nemec ki nam je prišel naproti ves črn od blata. Ko pridemo okrog jezera Langer See se tudi teren unese in se da večino poti do makadamske ceste pod markantnim Pateriolom prepeljati.

     Zavijemo desno po dolini Schonverwalltal, kakšno dobro uro po makadamu, malo po singli gor dol in že smo pred strmo stezico kjer nas čaka dobro uro rinjenja oz. nošenja kolesa. No pa se tudi to konča, na vrhu še kakšen kilometer vožnje okoli jezera in že smo v koči Heilbronner.

     Sledi standarden postopek, pivo in štrudel, to sem čakal cel dan. Tukaj smo že prejšnič srečali natakarja ki je prišel iz Bosne, tokrat pa nam je uspelo spoznati še ostalo bližnje in daljno sorodstvo. Jih moram pohvalit, saj so nam pomagali narediti ploščico, ki je počila na Andrejevem kolesu. No ja, delal je Andrej in eden od njih, ostali pa smo ob pivu in biskvitu lepo kramljali. No pa je lepega druženja tudi konec, počasi se odpravimo proti dolini, najprej po makadamu potem pa jaz, Andrej in Vito zavijemo na singlo, Marko pa gre okoli po cesti. Najprej lepa in tekoča, nato pa roling stonsi, zopet za naju z Andrejem užitek, ampak kaj bo rekel Vito, pa je tudi on preživel, malo je hodil pa je bilo. Ko se dobimo, se zmenimo da greta Vito in Marko okoli po cesti, midva z Andrejem pa nadaljujeva po singli, ki pa to ni več, zato da se lahko kolesarji lažje peljejo so jo razširili in poravnali, prav nič zabavno vam povem, pa tako je bila lepa. No pa vseeno najdeva eno potko, ki pa se izkaže za prezahtevno, tako da sva se na koncu še malo sprehajala, ja no noge si je treba po naporni turi malo raztegnit, bolj slaba tolažba, ampak naj bo.

    V kampu nas Micko že nestrpno čaka z večerjo in pivom, nato pa tuširanje in pranje cunj. Zvečer si na sosednjem kemperju z zanimanjem ogledujemo elektro kolo in se ob tem spogledujemo z pregrešnimi mislimi, kako bi bilo lepo s tem kolesarit v klanec. Pa nam lastnik razloži, da ima on to kolo zato ker je njegova žena prehitra in je ne more dohajat. Malo še posedamo in se hidriramo, ob tem gledamo slikce, potem pa spat.

3.      dan,  Kops Stausee-Prato

       Vstajanje ob 6:00, tokrat je pred nami najnapornejši dan, vendar pa je to relativno, saj se utrujenost  vsak dan stopnjuje in je lahko šesti dan težji, čeprav je teren lažji. Tokrat se Marko zaradi bolečin v kolenih odloči, da ne gre z nami in ostane z Mickotom v kamperju.

      Današnja tura se začne s spustom. Do Galtur-ja se spustimo 250 vm po asfaltu, na koncu vasi pa zazvoni moj telefon, najprej preklinjam, kdo se me drzne motit na mojem dopustu, pogledam na telefon, Micko kliče:

»kam si dal ključe«

»šit, v žepu jih imam«

Premlevam kaj mi je zdej za narest, oboji ključi so pri meni, če jih nesem nazaj smo ob eno uro, to ne gre. V bližini zagledam hotel, kaj pa če jih pustim na recepciji, pa jih Marko pride iskat, se bo vsaj premigal, da ne bo cel dan sedel. In točno tako sem tudi storil, ter sporočil kje dobita ključe. Mi pa krenemo naprej proti Ischgl-u po rekreacijski poti, še 200 vm spusta, tam se pa začne, 300 vm zelo strmega vzpona, prav nič ne paše, še dobro da se naprej vzpon malo umiri, da se lahko malo nadihamo. Pri zadnji vlečnici pa je tudi konec asfalta, naprej se vzpenjamo po dolini Fimbatall po lepem makadamu do Heidelberger hutte, sredi doline spotoma še prečkamo mejo med Avstrijo in Švico. Pri Heidelberger-ju pa se garanje šele prične, do prelaza Fimber nas čaka rinjenje kolesa 350 vm, saj se da vmes nekaj peljati, ampak tretji dan se že kažejo znaki utrujenosti, pa še en težak vzpon je pred nami danes, nič ne bo, razen parih odsekov gremo peš. Na prelazu pa se prvič srečamo z Američani, ki so tudi na prečenju.

                          Počasi se pripravimo na spust, nekaj pojemo in krenemo, pred nami je 700 vm spusta po singli, pot je drseča in na parih koncih tudi izpostavljena, težavnost S5-S6. Vmes se z Andrejem dvakrat ustaviva da bi počakala na Vitota, ki ni navajen takih spustov. Na drugem ustavljanju pa Andrej ugotovi da je pozabil ruzak ko sva se prvič ustavila, ne preostane mu nič drugega kot da odpešači nazaj dobrih 200 vm višje, medtem ko čakam  dam Vitotu navodila kje naj naju počaka. Ko je single konec pa pridemo najprej na makadam ki pa nekako po dveh, treh kilometrih preide v asfalt, sledi precej hiter in nezanimiv spust do Sur Enna, kjer se ustavimo v okrepčevalnici v kampu. Ura je približno 13:30 in nekako spodobi se da kaj pojemo, nudijo pa itak samo špagete bolongnez. Medtem pa ko čakamo se Vito odloči da bo zamenjal ploščice na zavorah, ne mine dolgo ko se zasliši » olje teče«, še preden se zavem sem že zraven. Ja no, on si je menjavanje ploščic malo drugače predstavljal, namesto da bi potisnil batke narazen je razšraufal čeljust, posledica je pa iztekajoče olje. Ko vidim kaj je naredil, mu rečem naj hitro stisne čeljust in jo privije, jaz pa sem samo upal da ni dobil zraka v sistem, na srečo je bilo vse v redu, na hitro mu nastavim zavore in gremo na kosilo.

                      Po kosilu pa nadaljujemo, zavijemo v Val d Uina, sprva 800 vm po strmem makadamu mi nekako ne paše, ko pa pridemo do planine Uina Dadaint pa se nam odpre pogled na galerije vklesane v steno. Razpoloženje je takoj boljše, s planine do galerije pelje gozdna pot ki se počasi vzpenja. Ko pridemo do tja pa nas čaka 250 vm rinjenja čez galerije, kljub temu da je na začetku tabla ki prepoveduje vožnjo s kolesom drugače niti ne gre, saj je pot prestrma poleg tega pa je tudi v celoti prepadna. Ko pridemo na drugo stran nas čaka pa še 300 vm zoprnih gričkov, za vsakim ki ga premagaš te čaka naslednji in tako kar naprej vse do Sesvene. Ustavimo se pri koči, skočim notri po štrudel in pivo, hja, štrudla ni več, so ga pojedli kolesarji ki so prišli pred nami, cca 100 jih je bilo, zato si privoščimo samo pivo.

                  Spust pa je potekal v glavnem po makadamskih cestah, smo videli v spodnjem delu eno singlo pa je nismo izkoristili. Od Laatsch-a do Prata pa po kolesarski stezi. Sledijo večerne aktivnosti (tuš, večerja, priprave na naslednji dan) in spanje.   

4.      dan, Prato-Bormio

                    Tokrat se začne že malo prej, v zgodnjih jutranjih urah me prebudi dež ki postaja vse močnejši. Priznam, občutki so bili mešani, po eni strani bi najraje videl da bi se močno ulilo in bi ta dan počivali, saj je utrujenost že kar velika, po drugi strani pa te nekaj kar rine da bi šel naprej. No pa se na srečo do jutra dež umiri in preneha, moji strahovi da bo na vzponu soparno se pa tudi ne uresničijo. Po zajtrku se napravimo in počasi odbrcamo v smeri prelaza Stelvio, do Trafoi-a se cesta lepo vzpenja čez dolino, tam pa se pričnejo znamenite serpentine, vsega skupaj jih je 48, naklon dokaj ugoden 6-10%. Se pa že poznajo trije prejšnji dnevi, 1800 vm vzpona pa tudi ne pomaga, poleg vsega je pa še asfalt od doline pa vse do prelaza, pogled mi je stalno uhajal na pot na levi strani ki je prihajala z Ortler-ja (ledenik na vrhu). No pa mi nekako le uspe prilesti gor, zadnjih 400 vm je šlo res počasi, kriza, volje nobene, motivacija se je nekam zgubila. Ta asfalt je zame res prava mora, vmes si nič kolikokrat obljubim da na Stelvio ne grem več, no ja, vsaj po cesti ne. Tokrat nas na prelazu počaka Micko, v avtodomu se najemo in malo odpočijemo, nato nas  pa čaka še 100 vm rinjenja na Drei Sprachen Spitze .

                      Z vrha pa lep spust po še lepši serpentinasti mulatjeri, saj ni treba omenjat da se mi je razpoloženje v trenutku popravilo. Spust zaključimo na Umbrailpass,  par metrov se zapeljemo po asfaltu, samo toliko da poiščemo nadaljevanje poti proti Bocchetta di Forcola. Na začetku je potrebno par višincev poriniti kolo, potem pa nas je čakala lepa singla po pobočju gore Rims. Ko prispemo na prelaz se pa vreme naglo poslabša, prične pihat veter in padat dež, zato se hitro napravimo v anorake in se odpeljemo v dolino. Po par sto metrih o dežju in vetru ni ne duha ne sluha, se pa meni zgodi da tik pred planino presekam gumo na boku in to ravno pred delom ki pelje preko melišča, samo upam lahko da bo guma zdržala do doline. Spust do Bormia mine brez posebnosti, vmes smo edino Andreju zamenjali pletenico prvega menjalnika ki se mu je strgala. Tokrat je naš kamp malo umaknjen z naše poti. Bormio namreč ne premore nobenega, zato se zapeljemo 5 km proti jugu v kamp Cima Piazzi. Mene pa nekako 3 km pred kampom čaka še eno presenečenje, raznese  mi zadnjo gumo, temu bi se lahko reklo sreča v nesreči, saj če bi se to zgodilo v zgornjem delu spusta bi se zadeva prav grdo zakomplicirala. Andreju dam GPS in mu rečem naj mi prinese drugo gumo in zračnico ki ju imam v avtodomu, sam pa se namenim peš proti kampu. Sem si pa med menjavo naredil naslednji problem, ker sem kolo obrnil na glavo sem dobil v zavoro zrak, pravzaprav je tam že bil, jaz sem ga samo spravil iz rezervoarja v cev, kar je imelo pa posledice naslednji dan. V kampu pa itak standardna procedura, tuš, večerja, pivo, spanje.

5.      dan,  Bormio-Dimaro

                       Zjutraj je potrebno najprej prevoziti tistih 5 km nazaj do Bormia, nato pa po asfaltu čez Valfurvo na prelaz Gavia. Ta dan je pa mene rit bolela, kot da bi prejšnji dan prvič sedel na kolesarskem sedežu, saj poznate ta nebeški občutek, se mi zdi da sem se vsakih pet minut ustavljal ali pa vstajal med vožnjo. Vmes se spet srečamo z Američani , malo poklepetamo in gremo po svoje. Na prelazu se naberemo, v koči nekaj spijemo in pojemo ter se spustimo po strmi serpentinasti cesti proti vasi Pezzo. Vmes imam seveda veliko dela z mojo zadnjo zavoro, pred vsakim zavojem jo moram napumpat da sploh dobim ročko, vendar nekako gre. V Pezzu se Marko odloči da ne gre z nami, temveč pot nadaljuje čez passo Tonale. Mi pa tu zavijemo levo in do vasice Case di Viso odkolesarimo po asfaltu ki je sprva zelo strm, kasneje se strmina malo umiri, doda pa svoje vročina. Vasica Viso je pa tudi prav lepa za pogledat, majhne kamnite hiške v katerih mislim da ne stanuje nihče, temveč jo imajo urejeno kot nekakšen muzej, če se mudite okoli Gavie se vam splača pogledat to krasno vasico. Ko pridemo čez vasico pa zapeljemo na strmo mulatjero, prav želel bi si tak vzpon na dnevni turi, vendar pa utrujen sem, znižam obrate in lepo počasi brcam v klanec, Vito in Andrej greta naprej in me počakata v koči Montozzo. Skupaj se sprehodimo še do prelaza Bozzi di Montozo do katerega vodi strma pot, hkrati pa mene vedno bolj skrbi kaj bo z mojo zavoro na spustu.

                                 Na vrhu se napravimo ter oddirjamo po sprva lepi nato pa vedno bolj kamniti poti proti jezeru Pian Palu. Težavnost spusta S6. Moja zavora čudežno oživi in dela kot nova cel spust. Vmes pa je bilo tudi par padcev, ki pa jih lahko vidite na filmčku ki smo ga posneli. Medtem ko čakava pri jezeru da se pripelje Vito, pa moja zavora spet izgine, sledi nekaj preklinjanja ki pa ne pomaga kaj dosti, na srečo naprej ni več nič nevarnega zaradi česar bi se sekiral, bo že nekako. V nadaljevanju pa sprva par sto metrov po poti, nato pa na asfalt vse do Dimara kjer nas čaka Micko. Zvečer še pogledam mojo zavoro in vidim da so ploščice že zanič, potrebna je menjava, s tem ko jih zamenjam pa potisnem zrak nazaj v rezervoar in vala, zavora zopet dela. Naj tukaj nekaj povem, če bi to naredil že prejšnji večer, problemov z zavoro nebi imel, vendar pa utrujenost povzroči tudi to da ne razmišljaš povsem racionalno, marsikatera odločitev  je v taki situaciji drugačna ali pa se sploh ne spomniš kaj bi lahko naredil.

6.      dan, Dimaro-Molveno

                     No pa pride na vrsto tudi vsaj zame težko pričakovan dan, ta je bil ena glavnih motivacij  za mojo udeležbo na TransAlpu, v načrtu je bilo prečenje Brente, pot pa sem si zamislil sam. Pa gremo lepo po vrsti, iz Dimara se usmerimo čez val di Meledrio proti Madonna di Capiglio, kolesarimo po lepi makadamski poti namenjeni kolesarjem in pešcem. Malo pred Madonno pa se usmerimo levo v smeri oznake rif. Graffer, vzpon poteka po makadamski cesti sprva še kar lepi, drugi del je pa vzdrževalna cesta za smučišče, te pa že veste da so strme in peščene. Pa se nekako pririnemo na passo Groste, vmes se nam seveda odpirajo lepi pogledi na vrhove Brente. Na samem prelazu je tudi velika in draga restavracija, do katere vozijo goste z gondolo iz Madonne, vrvež je seveda temu primeren, o mojem navdušenju nad tem pa raje nebi.

                       Po pičli pojedini se odpravimo v osrčje Brente, ljudi je vedno manj, po kakšnem kilometru pa čista samota, ko bi oni vedeli kako je lepo tam. Vozimo se po lepih poteh, par odsekov pa je potrebno iti tudi peš ob kolesu. Pot nas pelje mimo podirajoče se gore Turrion Basso proti prelazu Gaiarda, tam tudi posnamemo najlepše slike ( vsaj po mojem okusu). S prelaza pa sprva zelo zahtevna nato pa lepa singla proti Malga Spora, zadnjih 50 vm je precej neugodnih primernih samo za rinjenje. Vmes pa jaz pridelam še en problem, namreč zlomi se mi menjalnik, ne preostane mi nič drugega kot da skrajšam verigo menjalnik pa v vrečko in v ruzak. Na planini Spora pojemo domače pecivo, nekaj spijemo ter se odpravimo naprej, po kratkem vzponu nas čaka kar lep spust, približno polovica po poti naprej pa hiter strm makadam. Do Andala še dobrih 100 vm vzpona mi brez menjalnika ravno ne sede, zadaj mi stalno vleče verigo na večje zobnike, posledica pa je da se mi prvi zobniki čisto razšravfajo. Sicer sem imel tukaj v planu še en spust do Molvena, vendar pa glede na stanje mojega kolesa izberemo najhitrejšo in najbolj varno varianto, po glavni cesti iz Andala do Molvena.  Na koncu ko prispemo v kamp si ogledam podatke na GPS, 7 ur vožnje, 5 ur počivanja, pa se sploh ne spomnem da bi toliko počivali, očitno smo si privoščili dan na izi z užitkom.

7.      dan, Molveno-Riva del Garda

                   Ta dan se jaz glede na moje težave ne udeležim kolesarjenja, tako da odkolesarijo samo Marko, Andrej in Vito, sam pa se pridružim Mickotu pri hišnih opravilih, pomivanje posode in pospravljanje, nato pa odhod do Rive. Fantje ki kolesarijo pa naredijo približno 400 vm vzpona, nato pa spust po asfaltnih cestah čez Arco do Rive.  V Rivi smo skoraj hkrati, tam gremo še na pizzo in pivo, nato pa na pot proti Ljubljani.

                                    Na koncu se moram zahvalit Mickotu za logistično podporo in če odštejemo mohant, za dobro hrano ki nam jo je pripravljal, pa tudi filmček ki si ga lahko ogledate je njegovo delo, snemali smo ga pa mi med našim popotovanjem po Alpah.

Še malo statistike:

1. dan,   OBERSTDORF-DALAAS   1600 vm, 58 km

Oberstdorf-Schrofenpass-Warth-Lech-Freiburger hutte-Dalaas

2. dan,  DALAAS-KOPS STAUSEE 2250 vm, 42 km

Dalaas-Kristberg-Silbertal-Shonverwalltal-Heilbronerhutte-Kops Stausee

3. dan,  KOPS STAUSEE-PRATO 2600 vm, 94 km

Kops Stausee-Galtur-Ischgl-Fimbatall-Heidelberger hutte-Fimberpass-Sur Enn-val di Uina-Sesvena-Prato

4. dan,  PRATO-BORMIO  2400 vm, 67 km

Prato-Stelvio-Drei Sprachen Spitze-Umbrailpass-Boccheta di Forcola-valle Forcola-Bormio

5. dan,  BORMIO-DIMARO  2650, 94 km

Bormio-Caterina Valfurva-passo Gavia-Pezzo-Case di Viso-passo Forcellina di Montozzo-lago Pian Palu-Peio-Dimaro

6. dan,  DIMARO-MOLVENO 1900 vm, 46 km

Dimaro-Madonna di Campiglio-passo Groste-passo Gaiarda-malga Spora-Andalo-Molveno

7. dan,  MOLVENO-RIVA del GARDA 230 vm, 48 km

Skupaj   13630 vm, 449 km  

Za to pot prevozit rabite zemljevide Kompass: - Oberstdorf  Kleinwalsertal 03

-Arlberg Verwallgruppe 33

-Silreta Verwallgruppe 41

-Vinschgau Val Venosta 52

-Ortler Cevedale 72

-Dolomiti di Brenta 73

-Rovereto Monte Pasubio 101

Če ima kdo namen  prevozit to pot in bi rabil dodatne info. me lahko kontaktira na mail bomat2@gmail.com, lahko pa vam pošljem tudi tracke prevožene poti.

Klik do slik

Klik do filmčka

Monte Zermula

                                  

                 Po krajšem premisleku se odzovem na Juretovo vabilo, šlo naj bi se na Zermulo. Itak jo pri mojih obiskih karnijcev opazujem že dve leti. Že sam pogled nanjo te kar malo prizemlji, z vseh strani zgleda strma in nedostopna, na Google Zemlja tudi ne najdem nič kar bi me prepričalo, pa vendar, na strani Sentieri Natura najdemo par lepih slik poti. Pa dejmo, probajmo.

                 Najprej se je potrebno z avtom zapeljati do vasice sredi Karnijcev, Paularo. Za samo pot preko Kr. Gore-Pontebbe-prelaza Cason di Lanza, porabimo nekako dve in pol ure. Od Pontebbe do Paulara je zelo slaba in ozka asfaltna cesta, za nazaj se raje odločimo za avtocesto čez Tolmezzo, daljša vendar hitrejša pot.

                 Ko se napravimo se najprej zapeljemo skozi vasico, poiskati moramo začetek markirane poti 442, vendar je sprva ne najdemo. Pot je že tam, markacij pa ni. Z GPSom v roki se napotim po poti in vidim da je to prava pot. Sicer malo skeptični pa vendar se napotimo kar po tej poti. Po dobrem kilometru pridemo do potoka in zagledamo markacije in pa novo makadamsko cesto, zgleda da so markirano pot prestavili, na zemljevidih pa je še vedno označena stara. Nadaljujemo po markirani poti, lepa široka pot ki se počasi vzpenja, vmes par hudournikov in podorov preko katerih kolo prenesemo.

               Ves čas se vozimo nad reko Chiarso, ko pridemo do nje jo prečimo po železnem mostu. Pogled navzdol je prav navdušujoč, ravno pod mostom se namreč soteska zoži na dva metra. Nato pa po lepo nadelani mulatjeri, približno 200 vm, polovico jo prevozimo, ostalo prehodimo.

                Ko pridemo do ceste, zavijemo desno in po parih metrih levo, v smeri casera Zermula. Sledi 300 vm strme betonske ceste, tik pred planino postane pot za par sto metrov kamnita in zatikajoča, težka za vozit. V nadaljevanju pa lepa travnata mulatjera, na parih delih prestrma, tam jo pa prehodimo.

                Od 1680 vm naprej pa je najlažje če daš kolo na rame, še vedno je široka, vendar močno zagruščena in pa strmina je že za hodit kar konkretna. V upanju da bo vsaj na grebenu kaj lažje se počasi vzpenjamo, razgledi postajajo vse lepši, najprej sosednja Dimon in Paularo, zadaj pa najvišji vrh karnijcev monte Coglians. Na grebenu pa se je sicer na parih delih dalo peljati, vendar se večino prehodi ob kolesu. Pot je preveč zahtevna in močno izpostavljena. Ko se počasi prevesi navzdol, po kratki vožnji pridemo do znamenja. Tam zavijemo levo in še dobrih 100 vm znosimo kolo do vrha Zermule.

              Na vrhu pa eden najlepših razgledov, praktično vidimo pol alp, od Julijcev na vzhodu do Dolomitov na zahodu, na sever cela paleta avstrijskih hribov, Karnijci so pa itak vmes. Vidim tudi skoraj celo traso avgustovskega prečenja Karnijcev, kako lepo je bilo obujat spomine in pa gledati hribe v daljavi, mimo ali pa preko katerih smo se vozili. Vsekakor gora vredna obiska, če ne s kolesom jo obiščite pa vsaj peš.

            Po malici in naštevanju hribčkov na katerih smo že bili, se počasi odpravimo proti dolini. Prvih 100 vm do znamenja je pot zelo zahtevna, na parih delih je potrebno sestopiti s kolesa. V nadaljevanju pa lepa singla s parimi prekinitvami, vendar je močno izpostavljena. Ko pridemo do travnikov pa postane pot lepa zemljasta, vse tja do razcepa na forca Pizzul, kjer zavijemo desno na pot 441.  V nadaljevanju smo sicer nekje zgrešili in nadaljevali po nemarkirani poti proti planini Pizzul.

            Na planini poiščemo nadaljevanje markirane poti. Kmalu zaslišimo ropotanje traktorja, nekje v smeri našega spusta. To že ni dober znak, upam da niso preveč razrili pot. V nadaljevanju pot ni bila razrita, smo pa morali parkrat kolo preložiti preko hlodov ki so ležali počez. Sama pot je bila pa kar zanimiva ves čas so se izmenjevali lepi gladki in pa včasih malo bolj skalnati deli. Pa v srednjem delu smo za en krajši čas vozili po betonski cesti, na srečo smo kmalu našli nadaljevanje naše poti.

            Zaključimo pa praktično skoraj v vasi, razen tistih betonskih klancev smo bili ves čas na mulatjerah in singlah. Lepa tura vendar tudi naporna in v zgornjem delu tudi močno izpostavljena.

                                                                1600 vm, 25 km

Kilk do ostalih slik.

Lp, Boris



Vrše-Pršjak

                                                      

                                                                        Vrše-Pršjak

             V hribih je zapadel prvi sneg, da bi ga šel pogledat mi ni želja, zato se odločimo da gremo malo nižje po poteh nad Gorenjo Trebušo. Idejo za turo je dal Milko, ko je komentiral album  Skopica je dal par napotkov kje in kam.

                Startamo v Dolenji Trebuši pri šoli in se odpravimo proti Gorenji Trebuši, po dobrih dveh kilometrih zavijemo desno čez most v Kozijsko grapo, noge so še neogrete cesta pa se kar konkretno postavi pokonci. Makadamska cesta nas popelje do kmetije Dolc, nadaljujemo po kolovozu ki zavije rahlo desno in pa še en kar strm vzpon ki pa se kmalu konča.

               Do hiše Mandrje se pripeljemo po kolovozu, tu naletimo na prvo težavo, sprva ne najdemo nadaljevanja poti, na kartah tudi ni vrisana. Gremo po levi strani okoli hiše, zadaj je travnik malo višje pa el. pastir, tik ob levem robu se nakaže nekakšna potka, pa nisem siguren ali je to to. Nadaljujem najprej brez kolesa in res, par metrov višje najdem začetek lepo vidne poti ki pelje proti Ščuri. Da smo na pravi poti mi  pa potrdi tudi smerna tabla proti Vršam ki je par deset metrov naprej, po tej poti se pripeljemo kasneje dol. Nadaljujemo po lepi prečki, v srednjem delu se pot v parih lepih serpentinah malo spusti, v nadaljevanju pa spet prečka ki se rahlo vzdiga. Ko pridemo na travnik smo že tik pred Ščuro, lepo urejena kmetija nas prav navduši.

 

               

                    Tu pa pridemo na makadam ki nas popelje na prelaz Drnulk. Sprva nič posebnega, potem pa le zagledamo serpentine nad nami, cesta je tudi večkrat vsekana v skale, prava mojstrovina. Lepi pogledi na zasnežene vršace, od Črne Prsti do Rodice, pa samo še dodajo k splošnemu razpoloženju. Na prelazu pa zavijemo desno v smeri Vrš, cesta je slabša pa še bolj strma. Na vrhu drugega bolj strmega klanca smo tudi na najvišji točki današnje ture, ko se pripeljemo na razpotje na planini zavijemo desno in sledimo kolovozu do lese. Nadaljujemo proti hiši Gaber, tam sledimo kolovozu ki zavije okrog hiše in se spusti, na levi pa zagledamo vikend .  Od vikenda naprej je kolovoz vse slabše viden, malo pred koncem pa je potrebno gledat levo, ko zagledamo oranžnega smeška vemo da smo na pravi poti.

                     Na samem začetku je pot slabo vidna, vendar sledimo oranžnim markacijam, sama težavnost spusta pa nekje S5 z mesti S6. En krajši del pa je močno skalnat, za nas nevozno, tistih par metrov pa prehodimo. Zahtevnejši del spusta se konča tik nad kmetijo Mandrje, tu zavijemo desno in se po že znani poti napotimo proti Šćuri. Vendar pa tokrat malo pred Ščuro na odcepu kjer je oranžna puščica zavijemo levo, vozimo se po prečki in se izogibamo desnih odcepov. Ko pridemo na makadam zavijemo desno in se spustimo do reke Trebuščice.

               Po krajšem odmoru za malico, se napotimo še enkrat po dolini proti Gorenji Trebuši in naprej proti grapi Pršjak. Vmes si ogledamo par slapov ki se jih vidi s ceste, nad nami pa opazujemo severni rob Govcev. Po asfaltni cesti se pripeljemo do odcepa kamnitega kolovoza, malo naprej od kmetije Hipovec.

                Zavijemo levo, kolovoz  se po par deset metrih konča, v desnem kotu zagledamo slabo viden začetek poti ki nas pripelje do lesenega mostu pod hišo Za Grapo. Nadaljujemo levo mimo hiše naravnost na kamnit kolovoz in nadaljujemo do naslednje hiše. Tu zagledamo singlo pod hišo, zavijemo nanjo vendar pa ta pelje samo do potoka. Vrnemo se nazaj na kolovoz, nekaj mi ne da miru, nadaljujem po kolovozu in gledam levo če bom opazil kakšno pot. Po cca 20m zagledam pod cesto slabo vidno potko, le ta pa hitro postane bolj vidna.

               Sama pot je načeloma brez problemov, lepa gladka singla, samo en problem je, velik del je zelo izpostavljena. Pa v gozdu še nekak gre ko ti navidezno zavetje dajejo drevesa, pri slapu Pršjak pa je čisto druga zgodba. Ja pot še vedno čisto lepa, na levo pa prepadna, saj tisti tolmuni spodaj so lepi, ampak plaval pa nebi v njih. No ta del je dolg vsega sto metrov, naredi pa najmočnejši vtis. V nadaljevanju pa spet lepa singla, proti koncu pa jo je približno 200m razsute od vode, vendar se da peljati. Ko pridemo pri Krtu na cesto se pa samo še lepo počasi odpeljemo proti avtu, pa na zrezek v Podkorita seveda.

                Lep dan, lepa tura, če hočete pa kaj več bo potrebno pa obiskat te lepe kraje. Če želite track ture pa tudi lahko dobite pri meni.

1300 vm, 36 km

Povezava do albuma:

https://picasaweb.google.com/117203276181969104622/VrsePrsjak#

Lp, Boris

Karnischer Hohenweg-Traversata Carnica

                               

                        Pot poteka po karnijskem grebenu, po italijansko avstrijski meji, začne se v San Candiu-Innichen zaključi pa v vasi Torl ( Vrata po slovensko). Lahko pa ravno obratno, odvisno s kje jo začnete. Sama pot je stalno na višini 1200 do 2600 m. Vzporedno poteka več različic, ki so si tudi po težavnosti različne. Na jugu se vam nastavljajo Dolomiti, na severu pa Linški Dolomiti, Ziljske alpe ... Ob poti je tudi veliko ostankov kavern, rovov in razpadajočih kasarn iz prve svetovne vojne.

                                                                       Priprave

                      Tole me je mučilo že kar nekaj časa, za karniko sem slišal ko jo je vozil Rok Kovač. Lansko leto pa poiščem na netu par strani, na katerih najdem planinske opise in slike. Zgleda lepo, še več, noro lepo, vendar pa samo slikam ni za verjeti, po moje imamo vsi isti problem, slikamo vedno le lepe dele, ˝grde˝ pa izpuščamo. Nabavim še preostale zemljevide ki mi manjkajo in si malo ogledujem teren. Saj mogoče bi pa šlo. Vmes se še z Rokom malo posvetujem, on je šel ravno obratno z vzhoda na zahod in v glavnem po Italijanski strani.  Mene pa mika bolj po poti 403 avstrijska Karnisher Hohenweg, o njej tudi najdem največ opisov pohodnikov in slik. Datum določim med 15. In 30. avgustom, odvisno kakšno bo vreme . Dva meseca pred odhodom grem še po karti in popišem koče, vzpone in spuste, kar se da videti. Naračunam nekako dobrih 9000 vm vzponov in ravno toliko spustov, dolžina pa je 160 km in to v glavnem po poteh. Smo pa rekli da ni nujno da se čisto držimo začrtane poti, glede na težavnost terena se bi sproti odločali kje gremo, opis naj bi bil samo za osnovno orientacijo. Ker je eden glavnih dejavnikov tudi vreme, mi pogled ob ogledu vremenske situacije junija in julija stalno uhaja  tudi na karnijski greben. Moram reči da me je kar malo skrbelo, prav na naši trasi je bilo vreme vseskozi nestabilno. Pa pride začetek avgusta ko se je potrebno odločiti, z Marčem se malo pogovarjava o vremenu in datumu odhoda, dolgoročna napoved nam je kazala slabo. Nič, določim dan odhoda, 18. avgust, pa naj bo kar bo. Na Marčeve prigovore da vreme ne kaže najbolje, mu samo odvrnem, da dolgoročne napovedi itak niso točne in da bo vreme do našega odhoda čisto drugačno. In res je bilo tako, pet dni nažiganja sonca.

                           Med priprave sodi tudi priprava stvari ki sodijo v nahrbtnik, podroben spisek si lahko ogledate v foto albumu. Tukaj pa samo par osnovnih stvari. Ker se gibljemo precej visoko je potrebno imeti s seboj tudi zimske stvari, saj tam lahko tudi poleti sneži. Vsa obleka, voda in nekaj hrane za na pot, zavrtita kazalec na tehtnici na okroglih 10 kg. Pa še kolo bo potrebno prenašat, se pravi še dodatnih 15,3 kg na ramenih. Saj bi kaj ven zmetal ampak čisto vsaka stvar ki jo vzamem res nujno rabim, torej ostane vse kot je. Do San Candida je malo manj kot 3 ure vožnje, iz Ljubljane se odpravimo ob 4:45, poberemo še Roka ki bo odpeljal avto nazaj in nas prišel kasneje iskat. Na startu smo ravno ob 8:00, tako kot smo planirali.

                                      Prvi dan, San Candido ( Innichen)-Obstanser see hutte

                           Pripravimo kolesa in nahrbtnike ter se počasi odpravimo skozi vas, nadaljujemo po lepi kolesarski poti ki vodi v Sesto . V Sestu pa v asfalten klanec, na jugu se nad nami dvigajo Dolomiti na katere nam še dolgo uhajajo pogledi. Po nekako treh kilometrih  se usmerimo proti Jagerhute, cesta kmalu postane makadamska, do zgornje postaje žičnice monte Elmo na parih mestih zelo strma. V nadaljevanju do Sillianer hute je pot brez posebnosti, lepa široka, le zadnjih par metrov pred kočo je zelo strmih. Tu pa pade tudi prvi štrudl z vanilijevo kremo. Ko se najemo in napojimo, nadaljujemo po poti 403, to je tudi uradna oznaka za Karnischer Hohenweg. Tu pa po lepih peščenih poteh, sami cukrčki vse do jezera Schwarzsee, vmes se še poslovimo od Roka ki se vrača z našim avtom v Slovenijo.

                            Pri jezeru pa se naša pot začne konkretno vzpenjati, kar pomeni nošenje kolesa, vendar pa Marč opazi na južni strani grebena lepo pot ki vodi v isto smer. Hmm, naredili smo eno bedarijo ki je načeloma nebi smeli, karto prvega dne smo dali Roku, na naših GPSih pa so označene samo markirane poti. Pot gre že v pravo smer, kaj pa če zavije za vogalom dol ali pa je kakšna stena vmes in ne bomo mogli do koče. Nič, gremo naprej po naši označeni poti, se pravi najprej 200 vm nošenja na Demut, zgoraj na grebenu proti vrhu Eisenreich, lepa vozna pot s parimi nosaškimi vložki, približno 50 vm. Vmes pa pogledujemo navzdol na tisto nemarkirano pot, zgleda lepa, vidimo tudi kolesarje ki se kar precej hitro vozijo po njej, se pravi da je tudi lepo vozna in kasneje ugotovimo da se da priti do koče. Mi pa nadaljujemo po naši, z vrha Eisenreich se začnemo spuščat proti končni točki današnjega dne Obstanser See hute. Zaščne se lepo, vendar pa pot kmalu postane močno kamnita, večkrat je potrebno tudi sestopiti in preložiti kolo. Vendar pa teh  dobrih 300 vm hitro prevozimo, saj nas spodaj čaka…, hmm, mene pivo, Boštjan in Marč pa najprej skočita v jezero. Ob tem seveda zmotita dve maldenke ki se ju prestrašita ko se slačita. Smo našli tudi razlago za to, sigurno sta mlade katoličanke in sta sramežljive J.

                          Po pivu in kopanju uredimo vse potrebno za spanje in hrano. Medtem ko jemo opazimo da ima nekdo  poleg koče postavljen  šotor, kmalu tudi vidimo da je to postavna mladenka tridesetih let z Sinead O Conor frizuro in pirsingom skozi nos, pa še eno anoreksično sostanovalko je imela. Pri sosednji mizi pa je bila vesela druščina desetih lovcev, po večerji en vstane in se s puško na rami in mrtvim svizcem z razparanim trebuhom iz katerega visi trava, napoti k naši mizi. Kaj pa ta model hoče? Se predstavi in pove da je on tudi gorski kolesar. Fjuuu, sem že mislil da nam bo kaj težil. Na srečo ne znam nemško, torej pogovor z veseljem prepustim Marču, ki pa ga tudi hitro zaključi, nekak nam ne sede tista živalca za njegovim pasom. Kasneje se z Marčem pogovarjava z obrito Shinead in  ugotoviva da je z Italije njena prijateljica pa je s severne doline, se pravi z Avstrije, malo se še pogovorimo od kje in kam gremo, nato pa vsak po svoje. Kasneje ko greva na pivo pa presenečenje, na klopi v jedilnici sedita  prijateljici iz šotora in se objemata ter zalizujeta, saj je nad tisoč metri vse dovoljeno, a ne. No pa smo imeli, če nas je katera v nadaljevanju čudno gledala je bila lezbika ali pa katoličanka. No za danes je bilo dovolj, do jutra je bilo več ali manj mirno.

                       Še to, v tej koči je bilo spanje, večerja, zajtrk in vsa pijača 50 € po osebi. 

                                      Drugi dan, Obstanser See hute- rfugio Sorgenti del Piave

                      Vstajanje ob 6:30, zajtrk ob 7:00, izberemo si bergsteiger frustuk, ta naj bi bil največji. Par koščkov salame, sir, maslo, marmelada in dve skodelice pijače po izbiri (kava, kakav, čaj). Jah no, glede na ime smo pričakoval da bo kaj bolj konkretnega, pa sej je bilo tudi to dovolj, do prvega štrudlaJ.

                      Po zajtrku se napravimo in odpravimo, takoj nas čaka 300 vm nošenja na Pfannspitz, do vrha brez posebnosti, srečujemo se s planinci ki so prenočili v isti koči kot mi, kar ne morejo verjeti kam gremo s kolesi. Nobenih mrkih pogledov, samo znaki občudovanja in par vspodbudnih  besed. Ko pridem na vrh pogledam desno proti Grose Kinegat, vauu, pod nami se vije lep greben, špica, prav to je tista nagrada zaradi katere ˝trpim˝ med nošenjem J. Na začetku je potrebno par metrov peš, nato pa lepa pot po grebenu, ko se le ta konča, sledi še 150 vm nošenja do melišča pod Kinegatom. Tu pa srečamo starejši avstrijski par, gospa nas prestrašeno gleda , vendar je po kratki debati vse v redu. Tako mimo grede ji ponudim če želi poizkusit, pa mi odvrne, da jo je že strah ko nas gleda J. Onadva se odpravita proti vrhu Grose Kinegat, mi pa čez melišče proti Filmoor hute. Po parih metrih Boštjana zaustavi ena malo večja skala na poti in se zvrne čez rob, oba z Marčem se zadereva, na srečo se je ujel, kolo pa tudi ni poletelo po bregu navzdol. Ko vidim da je z njim  v redu, se obrnem še proti gospe, ki stoji za skalo in ni mogla videti kaj se je zgodilo. Stoji vkopana na mestu z izbuljenimi očmi, ji samo rečem da je vse v redu in priskočim do Boštjana da mu pomagam nazaj na pot. Nadaljujemo po peščeni poti čez melišče, na parih mestih je potrebno sestopiti, na prelazu Filmoor pa se pot prevesi navzdol, do koče je skalnata zatikajoča pot. V koči Filmoor gremo na štrudl,  nekaj spijemo in dotočimo vodo.

                     Nadaljujemo spust po poti proti jezeru oberer Stukensee, tudi tu zatikajoča zoprna pot, vendar se da z malo truda peljati, vmes še Marč proba kako je če zapelješ v grmovje. Zgleda da nas že malo koncentracija daje, se že kažejo znaki. Mislim da sva se ravno ta dan zvečer z Boštjanom pogovarjala, kako se mora na delih ki bi jih običajno odpeljal čisto avtomatsko, sedaj mnogo bolj potruditi in skoncentrirati. Od jezera pa nadaljujemo po prečni poti ki se rahlo vzdiguje, zaradi skal na poti neprimerna za vožnjo, še najlažje je če daš kolo na rame in ga neseš. V zadnjem delu pa se pot strmo vzpne na sedlo Heretnegel. Tu malo gledamo pot 403 zgleda precej razsuta, zato se odločimo in se raje spustimo po poti 16a do ceste. Zgornji del poti vozen in ravno tu mene sname s kolesa, medtem ko se ogibam eni skalci v kanalu, sem nekam zapel. Kar naenkrat so noge v zraku, salta in bum na hrbet kakšen meter pod potjo, spreleti me bolečina sredi hrbta in pa zvok kot da bi bil pri kiropraktiku. Šit, najprej probam noge, delajo, roke tudi, diham malo težko, vendar po minuti že pridem k sebi. Jap definitivno, koncentracija pada, malo se bo treba umirit in bit previden naprej. Spodnji del v gozdu pa spet preveč kamnita pot, spet vožnja z malo več vložki sprehajanja. Ko pridemo do makadamske ceste nas čaka 200 vm vzpona po njej do Porze hute. Sledi standardna rutina, štrudl, pijača (jaz običajno Coca Cola) in dotočit vodo. Na vodo moraš bit še posebno pozoren, lahko je za vsakim vogalom ali pa dolgo nič.

                      Od tu naprej smo imeli dve možnosti, težko po severni strani ali pa lažjo po južni. Severno smo že kmalu odpisali, ker nebi prišli skoz, od Porze hute pa do Hochweißstein haus naj bi bilo osem ur hoda, ura je pa že dve. Pot je še dolga, torej se napotimo po mulatjeri na sedlo Tilliacher, od tam pa spust malo po poti malo po makadamski cesti, vse do Strada delle malghe (pot št. 170). Italijani nimajo enotne številke za Traversato Carnico, temveč greš po poteh ki imajo različne številke zraven je pa še trikotna markacija. Makadamska cesta naj bi bila samo do casera Manzon, pa ni tako, tudi v nadaljevanju je precej svež makadam, verjetno star kako leto, pripeljemo se vse do casera Chiastelin (casera pomeni sirarnica). Tu se pa začne lepa mulatjera ki najprej preči pobočje, nato se pa v zadnjem delu spusti do casera Antola di sopra. Tu se tudi odločimo da ne gremo do Hochweißsteinhous, temveč se preusmerimo proti rifugio Sorgenti del Piave. Manj bo nošenja in po karti mi izgleda kot lepa mulatjera po kateri se bo mogoče peljati. Pa ne gre vse tako gladko, kmalu po odcepu poti 134 bi morali priti na pot ki vodi desno navzdol do potoka, pa je ne najdemo. Na srečo se mimo pripelje italijanski kolesar, z malo mahanja in kazanja po zemljevidu nam pove da je pot malo naprej, stara se je očitno zarastla in so naredili novo. Začne se lepo po iglicah, v srednjem delu je pa zelo strma, Boštjan se matra midva z Marčem pa ta del kar prehodiva. Od potoka pa najprej kamnita in težko vozna pot ki pa kmalu postane lepša, pravi užitek se je bilo peljat tistih dvesto metrov vzpona do koče.

                         Tukaj smo imeli res srečo da smo se preusmerili sem, se namreč izkaže za najboljšo kočo na poti, oskrbnica se je zelo potrudila in poskrbela za nas, če se znajdete kdaj v teh koncih pod Peralbo se sigurno splača ustaviti v tej koči. Tudi v tej koči so nas stale njihove usluge 50 € po osebi.

                                       Tretji dan, Sorgenti del Piave-Plocken pass, rifugio Valido

                            Spet vstajanje ob 6:30,  ko pridemo v jedilnico je hrana že na mizi, pojemo in se napravimo. Takoj za kočo zavijemo na markirano pot ki vodi proti rifugio Corsi, sprva lepo vozna, Marč ima malo težave , opleta po poti kot bi prvič sedel na kolesu J, se bo potrebno malo ogret, pa tudi to kmalu pride, kakih 20 vm je potrebno znosit nato pa pridemo do strme makadamske ceste. Večino zvozim, en del ki je zelo strm pa raje prehodim, preveč izčrpava, misliti je potrebno še na nadaljevanje ko pridejo še težji odseki. Pri koči Corsi spijem en Gatorade, nato pa po strmi peščeni mulatjeri dobrih 100 vm na passo Sesis. Tu nas pa čaka dobrih 800 vm spusta do casera Fleons di soto. V glavnem vozna pot, malce zdelana od vode, vendar kar gre.

                            Pri casera Fleons poiščemo lepo prečno pot ki nas popelje do casera Sissanis di soto. Tu dohitimo štiri starejše Nemke ki ravno zaključujejo z malico. Ker nas čaka nošenje se tudi mi ustavimo in najemo. Sledi 500 vm nošenja kolesa, vmes en krajši del se da celo peljati. Z Nemkami se na vzponu stalno izmenjujemo pri počitkih, vmes pade tudi kakšen komentar itd. do sedla. Na vrhu so že prav navdušene nad nami, ena ponuja piškote, druga bi nas slikala, jah no, sej sem že omenil da so bile starejše, se bo počasi potrebno pobrat naprej, proti sedlu GiramondoJ. Vozimo se po lepi poti, prava gorska pravljica, nato še čez izpostavljeno melišče in že smo na passo Giramondo. Še malo po lepi poti, ko pa se prevesi navzdol postane bolj zahtevna in kamnita, pa nekako še kar gre, ko pridemo do strmega travnika zagledam pod sabo lepe serpentine. Od daleč so zgledale lepo, od blizu sem šel pa raje peš, saj je občutek na kolesu kot da on mene vozi in ne jaz njega, utrujenost, nažiganje sonca že tretji dan na polno, naredijo svoje. Bi se pa rad enkrat spočit zapeljal po njih. V spodnjem delu še nekaj vožnje in že smo pri prečki, čeprav smo upali da se po njej zapeljemo, se izkaže za močno kamnito, najlažje je s kolesom na ramenih, skoraj do Wolaye alm. Naprej gremo po zelo strmi peščeni cesti, proti Wolayer see, večino jo prehodim. Zgoraj pa prava idila, pod najvišjo goro Karnijcev Hohe Warte-Coglians, je lepo jezero s peščeno plažo.

                             V koči nekaj pojemo in popijemo, Boštjan in Marč se še vržeta v jezero,  jaz pa počasi nadaljujem proti sedlu Valentin torl. Pot je močno kamnita, že za hodit naporna. S sedla na drugo stran se vije čez pobočje lepa pot ampak samo na pogled, v resnici je bila zelo zoprna kamnita, meni večino nevozna. Pri ober Valetin alm pridemo na cesto, spust nadaljujemo po poti ki seka cesto, prvi del je bil res nemogoč, ostali pa lepi deli. Malo pred Valentin alm se usmerimo na romerweg, sprva gozdna cesta, potem nekaj lepe pešpoti, spet kolovoz in lep spust do Plocken haus. Sprva smo mislili da se bomo nastanili tukaj, pa mi je hitro jasno da nekaj ne bo v redu. Zunaj je bila tabla da kuhinja dela do 18:00, ura je bila pa že 18:30, vprašamo če bi se dalo dobit kaj za jest in če lahko tukaj prespimo. Obakrat je bilo ne, nič se ne obiramo, naslednja varianta je na italijanski strani, samo da bo do tja še 150 vm asfalta in to še čez galerije. Na prelazu poiščemo rifugio Valido, starejša hiša verjetno predelana vojašnica iz prve vojne, vendar nas prav lepo postrežejo in tudi spimo lahko tukaj.  

                                To je bil tudi najcenejša koča na naši poti 40 € po osebi, za spanje, hrano in vso pijačo. V vseh kočah se zmenimo da vse skupaj plačamo na koncu, tako da nimamo vmes komplikacij s plačili.

                                       Četrti dan, Plocken pass, refugio Valido-rifugio Pramosio 

                           Tokrat imamo zajtrk eno uro kasneje, ob 8:00, ni ravno najbolje, vendar drugače ne gre. Hitro pojemo in se zapeljemo nazaj do Plocken haus, tam je odcep makadamske poti in oznake za našo pot proti Nassfeldu, čas za pešce 14 ur. Ura je že 9:00, nič, gremo pa vidimo na Straniger alm, če se da gremo naprej, če ne, pa tam prespimo, vse bo odvisno koliko bo vozen teren. Vozimo se po široki makadamski cesti proti planini Tschintemunt, po nekako treh kilometrih zagledamo pred sabo zeleno terensko vozilo. Iz njega izstopi mlajši moški in nas ustavi (gozdar). Opozori nas, da smo se peljali mimo treh znakov za prepoved vožnje in da se moramo obrniti nazaj, mi ga seveda prepričujemo da prečimo Karnijce in da gre naša pot ravno tu mimo. Pa nič ne zaleže, počasi se obrnemo in gremo nazaj, on pa počasi za nami, mi se ustavimo in kao nekaj iščemo po karti, medtem nas prehiti in zavije malo naprej na desno, vendar se kmalu vrne in se odpelje proti Plocken haus. Tale nas pa prav čaka, sigurno ga spet srečamo pri cesti. Nima smisla nadaljevat po tej strani, če ne prej nas bojo počakali na naslednji koči. Se tudi mi zapeljemo do glavne ceste in tam spet naletimo na gozdarja in njegove kolege. Pa spet nazaj v tisti asfaltni klanec čez galerije, nobeno nošenje mi ni bilo tako mučno kot vožnja po tem asfaltu, vse zaradi teh Korošcev (upam da je tam že Koroška), jih imamo še cel dan na programu.

                         Tako, zabili smo uro in pol, pa še zajtrk je bil pozen, na prelazu si ogledamo zemljevid in se odločimo da gremo po sentiero museo storico, pot 401 proti jezeru Avostanis. Začne se z nekaj vožnje, nato pa 500 vm nošenja po lepi slikoviti mulatjeri. V nasprotni smeri bi bila kar luštna, vendar je pa tu res veliko obiskovalcev ki si hodijo ogledovat ruševine iz prve svetovne vojne. Ko pridemo na vrh in se pot prevesi navzdol se pa vloge zamenjajo sedaj nosijo nas kolesa, seveda ne gre brez občasnega sestopanja. Do casera Palgrande di sotto je bila prav lepa pot, od tu se zapeljemo še par sto metrov do potoka, kjer dotočimo vodo nato pa kolesa spet na rame za 200 vm do bivaka in casera Palgrande di sopra. Vmes si še ogledamo kasarno ki jo obnavljajo. Vseskozi pa imamo lepe poglede na Creto di Timau, ki se bohoti nad nami ampak prav tja gor nekam bo potrebno priti.

                        Od Palgrande di sopra imamo še kar nekaj vožnje po lepi poti, dokler ne pridemo pod steno Crete di Timau. Tam pa čeprav naravnost, je potrebno kolo nositi, saj je ta del preveč skalnat, to je tam nekje okrog passo Palgrande.  Sledi še dobrih 300 vm nošenja po strmi poti, sonce nažiga, mene začne bolet hrbet od nošenja kolesa, vmes si podložim majico da je nekoliko bolje. S sedla se samo še zapeljemo navzdol po poti proti jezeru Avostanis, v ozadju pa Creta di Timau z druge strani, idila, kot v pravljici. Boštjan in Marč se vržeta v vodo, jaz pa samo padem po travi in obležim, ne da se mi, dost je bilo. Počasi se začnejo nabirat nevihtni oblaki, to je znak da moramo pohitet do koče ki je par sto metrov nižje, do tja se zapeljemo po makadamsko betonski cesti, druge variante ni. Ura je že pozna, oblaki se nabirajo, zato se odločimo da ostanemo v rifugio Pramosio. S tistih oblakov kasneje pade samo par kapel nato, se pa razkadijo. Povečerjamo, se namestimo in stuširamo. Z Marčem greva na pijačo, naročiva due birra, streže naju mala buckasta Italijanka malo temnejše polti, kukr kakšen piščanček, še glas ima bolj piskajoč. Ona pa nama » pivo, aaa, pivo« in gre po najino pivo, midva se spogledava, od kje pa ona tukaj sredi hribov ve za pivo. Ko nama prinese jo najprej vprašava če zna angleško in je znala, ena redkih v teh hribih. Potem pa jo zaslišiva od kje njej pivo, se nasmeji in nama razloži da študira v italijanski Gorici in da hodijo s kolegi na Laško pivo, vmes pa nama zdeklamira še pesmico. Pivo Laško, vsak dan eno flaško… Naju je prav nasmejala, tudi kasneje vsakič ko je šla mimo mize vedno reče, pivo, pivo J.

                          Tu tudi pogledamo malo po karti kako naprej, po tej strani napredujemo bistveno počasneje, ne glede na jutranjo zamudo, jaz predlagam da stvar naslednji dan zaključimo saj nima smisla kar na silo nekaj stiščat . Marč pa bi se malo pošvercal po cesti in potem naprej, kar je meni čisto nesprejemljivo, če gremo po poteh pol cesta odpade, ne da se mi pa še tri dni prenašat kolo.  En dan bi še podaljšal, ne pa več, verjetno bi tudi po severni strani rabili še en dodatni dan. Odločitev pustimo za naslednji dan.

                    Tukaj pa nas stanejo njihove usluge 43 € na osebo.

                                      Peti dan, rifugio Pramosio- Pontebba

                                       

                   Vstajanje ob 6:30, zajtrk ob 7:00, po zajtrku se pomenimo in odločimo, gremo proti Naßfeldu, če pridemo do tja se spustimo v Pontebbo, če bo pot pretežka in se bo vlekla zaključujemo prej.

                    Od rifugio Pramosio se zapeljemo po lepi travnati mulatjeri na sedlo Cercevesa, samo en del je tako strm da ga prehodimo.  S sedla se spustimo približno 150 vm, nato pa sledi spet nošenje 200 vm, pod Cuestalta se pot prevesi navzdol, v bistvu v rahlem spustu preči strmo pobočje, pot je zelo ozka in prepadna, šopi trave te ves čas mečejo iz smeri, zelo zoprna in težko vozna pot. Ko pa zavije levo in postane naklon bolj strm se tudi podlaga izboljša.  Še par zavojev in smo že pri refugio Fabiani, tu nas pa obkroži manjša čreda koz. V bistvu so prav nadležne, stalno nas ližejo, če pridejo do nahrbtnikov jih grizejo. Počasi jih imamo dovolj in pobegnemo pred njimi v kočo, na štrudel in pijačo seveda.

                     Do ceste še lepa singla, nato pa po makadamu do casera Lodin alta, vmes se ustavljamo saj je ob poti veliko slastnih malin. Ja, ja, Naßfeld adijo, bomo raje maline jedli J. Od casere nadaljujemo po poti 448, sprva se vozimo nato pa nosimo kakih 200 vm. Spust pa po pašniku, pot je bila tako prerešetana od kravjih kopit, da se je bilo prav mučno voziti, samo čakam da me vrže čez balanco. V nadaljevanju pa po makadamu,  na križišču malo naprej od casera Valbertad se moramo pa odločiti, da bi šli do Naßfelda smo malo prepozni. Odločimo se da nadaljujemo direktno v Pontebbo po asfaltni cesti. Vmes se še ustavimo na enem prigrizku v rifugio Al Cipo. V Pontebbi pa na pivo i počakamo na Roka da nas pride iskat. Sledi samo še zaključna večerja v Kranjski Gori pri Martinu.

                                                                       Zaključek

                     Ni nam uspelo priti čez kakor smo planirali, že predno smo začeli sem rekel, gremo pa vidimo kam pridemo. Za tako pot se mora poklopiti več stvari, nekatere se, druge te pa spotikajo. Nam je šlo na roko vreme, smo se pa spotaknili ob gozdarja ki nam je močno premešal karte. Za naslednjič vemo kje moramo paziti in kje gre lažje, vendar tiste ki so lažje niso tako atraktivne. Še najbolje pa ponazorijo naše popotovanje  Boštjanove besede »noro, kolk je blo to dobr, mi smo kar šli, pa sploh nismo vedl kam, niti kaj nas čaka, niti tega nismo vedl če je sploh naslednja koča odprta« J. Prvič je bilo v neznano, drugič bo že malo bolj na sigurno, upam da ne izgine tisto kar nas je gnalo naprej.


Povezava do albuma:
https://picasaweb.google.com/117203276181969104622/KarnischerHohenwegTraversataCarnicaKarnijskaTransverzala#

Lp, do naslednjič Boris