Po krajšem premisleku se odzovem na Juretovo vabilo, šlo naj bi se na Zermulo. Itak jo pri mojih obiskih karnijcev opazujem že dve leti. Že sam pogled nanjo te kar malo prizemlji, z vseh strani zgleda strma in nedostopna, na Google Zemlja tudi ne najdem nič kar bi me prepričalo, pa vendar, na strani Sentieri Natura najdemo par lepih slik poti. Pa dejmo, probajmo.
Najprej se je potrebno z avtom zapeljati do vasice sredi Karnijcev, Paularo. Za samo pot preko Kr. Gore-Pontebbe-prelaza Cason di Lanza, porabimo nekako dve in pol ure. Od Pontebbe do Paulara je zelo slaba in ozka asfaltna cesta, za nazaj se raje odločimo za avtocesto čez Tolmezzo, daljša vendar hitrejša pot.
Ko se napravimo se najprej zapeljemo skozi vasico, poiskati moramo začetek markirane poti 442, vendar je sprva ne najdemo. Pot je že tam, markacij pa ni. Z GPSom v roki se napotim po poti in vidim da je to prava pot. Sicer malo skeptični pa vendar se napotimo kar po tej poti. Po dobrem kilometru pridemo do potoka in zagledamo markacije in pa novo makadamsko cesto, zgleda da so markirano pot prestavili, na zemljevidih pa je še vedno označena stara. Nadaljujemo po markirani poti, lepa široka pot ki se počasi vzpenja, vmes par hudournikov in podorov preko katerih kolo prenesemo.
Ves čas se vozimo nad reko Chiarso, ko pridemo do nje jo prečimo po železnem mostu. Pogled navzdol je prav navdušujoč, ravno pod mostom se namreč soteska zoži na dva metra. Nato pa po lepo nadelani mulatjeri, približno 200 vm, polovico jo prevozimo, ostalo prehodimo.
Ko pridemo do ceste, zavijemo desno in po parih metrih levo, v smeri casera Zermula. Sledi 300 vm strme betonske ceste, tik pred planino postane pot za par sto metrov kamnita in zatikajoča, težka za vozit. V nadaljevanju pa lepa travnata mulatjera, na parih delih prestrma, tam jo pa prehodimo.
Od 1680 vm naprej pa je najlažje če daš kolo na rame, še vedno je široka, vendar močno zagruščena in pa strmina je že za hodit kar konkretna. V upanju da bo vsaj na grebenu kaj lažje se počasi vzpenjamo, razgledi postajajo vse lepši, najprej sosednja Dimon in Paularo, zadaj pa najvišji vrh karnijcev monte Coglians. Na grebenu pa se je sicer na parih delih dalo peljati, vendar se večino prehodi ob kolesu. Pot je preveč zahtevna in močno izpostavljena. Ko se počasi prevesi navzdol, po kratki vožnji pridemo do znamenja. Tam zavijemo levo in še dobrih 100 vm znosimo kolo do vrha Zermule.
Na vrhu pa eden najlepših razgledov, praktično vidimo pol alp, od Julijcev na vzhodu do Dolomitov na zahodu, na sever cela paleta avstrijskih hribov, Karnijci so pa itak vmes. Vidim tudi skoraj celo traso avgustovskega prečenja Karnijcev, kako lepo je bilo obujat spomine in pa gledati hribe v daljavi, mimo ali pa preko katerih smo se vozili. Vsekakor gora vredna obiska, če ne s kolesom jo obiščite pa vsaj peš.
Po malici in naštevanju hribčkov na katerih smo že bili, se počasi odpravimo proti dolini. Prvih 100 vm do znamenja je pot zelo zahtevna, na parih delih je potrebno sestopiti s kolesa. V nadaljevanju pa lepa singla s parimi prekinitvami, vendar je močno izpostavljena. Ko pridemo do travnikov pa postane pot lepa zemljasta, vse tja do razcepa na forca Pizzul, kjer zavijemo desno na pot 441. V nadaljevanju smo sicer nekje zgrešili in nadaljevali po nemarkirani poti proti planini Pizzul.
Na planini poiščemo nadaljevanje markirane poti. Kmalu zaslišimo ropotanje traktorja, nekje v smeri našega spusta. To že ni dober znak, upam da niso preveč razrili pot. V nadaljevanju pot ni bila razrita, smo pa morali parkrat kolo preložiti preko hlodov ki so ležali počez. Sama pot je bila pa kar zanimiva ves čas so se izmenjevali lepi gladki in pa včasih malo bolj skalnati deli. Pa v srednjem delu smo za en krajši čas vozili po betonski cesti, na srečo smo kmalu našli nadaljevanje naše poti.
Zaključimo pa praktično skoraj v vasi, razen tistih betonskih klancev smo bili ves čas na mulatjerah in singlah. Lepa tura vendar tudi naporna in v zgornjem delu tudi močno izpostavljena.
1600 vm, 25 km
Lp, Boris
Ni komentarjev:
Objavite komentar