rifugio Rosetta pot 702

                                            

 

            Zima, večer, dolgčas, kaj čem drugega kot premetavat zemljevide in gledat, kam in kako bi šlo, s kolesom seveda. Pa naletim na eno cikcakasto pot 702, nad San Martino di Castroza. Če ima na 1000 vm toliko serpentin, že ne more bit težka. Malo poguglam, najprej naletim na opis na Hribi.net, ne za to, temveč za sosednjo pot 701. Opa, sej tukaj bo pa kar nekaj materiala. Pa iščem še naprej, na GPS tour naletim na opis poti 702, že same slike so vau. Po opisu sodeč je zgornji del precej težek za vozit, v spodnjem je lažje. Vmes naletim še na Toniolove slike, ja pol je pa sploh potrebno it poizkusit.

 

          Pa pride tudi dolgo deževno poletje, nikakor nam ne uspe uskladit časa in vremena. Pa nam na začetku avgusta le nekako uspe. Vmes še premlevam variante, po kateri gor, dol ali pa kar z gondolo in odpeljat obe. Na koncu se odločimo za gondolo.

 

          Preden raztovorimo avto, se odpravim do blagajne in vprašam, če nas sploh hočejo peljati do Rosette. Odgovor je pritrdilen, na srečo udeležencev. Ker drugače bi morali nosit bicikle na vrh hriba. Med vožnjo z gondolo si še pozorno ogledujem pot 701, ima namreč en zoprn del, na novi karti označen kot ferata, na stari je bila še čisto normalna pot. Vidimo tudi kar nekaj ljudi na tej poti in tam mimo zajl se da peš, samo s kolesom pa nebi rad ravno tam naletel na skupino pohodnikov. Tej poti se že kar takoj odpovemo, vsaj za časa množičnih obiskov teh krajev, mogoče enkrat jeseni.

 

            Ko stopimo iz gondole , nas itak najprej navdušijo pogledi na okoliške špičaste vršace in kamnito planoto pod njimi. Par fotk za dokumentacijo, nato pa po poti proti rif. Rosetta. Po parih metrih pa, gulp, globok vdih, pogled se mi zalepi na tablico, prepovedano za kolesa. Kaj pa zdaj? Kakor so jo postavili zgleda prepovedano za celo območje. Poizkusimo prebrati, kar je napisano na tabli poleg. V bistvu ni bilo nič kar se kolesarjenja tiče. Na koncu se odločimo, če se jim ni zdelo vredno ob nakupu opozoriti da je prepovedano, potem se pa tudi mi ne bomo preveč sekirali. Gremo dol po poti 702.

 

          

             Pri rif. Roseta zavijemo desno na našo pot, sprva po ravnem, pot je široka. Kmalu se prevesi navzdol in začne se naša pot stotih serpentin. Prvih 100 vm spusta, lepa peščena pot. Serpentine so zelo zaprte, večina voznih le s pomočjo front pivota. Nato pa pride odsek približno 150 vm, pot je precej kamnita in zatikajoča, veliko delov tudi prehodimo ob kolesu. Izpostavljenost je kar velika in pa paziti moramo en na drugega, da ne prožimo kamenje. Saj smo zaradi kratkih serpentin en nad drugim.

 

         Počasi se približamo prečki, to je najbolj izpostavljen del na poti. Široka in peščena pot nam ne dela preglavic. Nadaljujemo proti travniku pod Pala di San Martino. Neverjetno lepi pogledi na okoliške vršace, travnik je pa tudi posejan s planikami. Tisti trenutek najlepše mesto na svetu, za kratek oddih in malico. Ko pogledamo dol na naše nadaljevanje poti, pa naslednja porcija serpentin.

 

         Z našega razgledišča, so videti še lepše kot tiste zgoraj. Vidimo tudi tri vzdrževalce ki čistijo pot. Na tiho upam da ne bojo imeli nič proti, da se tam vozimo. In kasneje, ko jih srečamo niso nič rekli, se samo lepo pozdravimo.

 

 Mi pa nadaljujemo po tistih lepih serpentincah. Pot je bila tudi od blizu zelo lepa in široka, serpentine zelo zaprte. Tinko se je še od začetka nekaj trudil in jih je štel. Pa se je tudi on vmes izgubil, smo šele na polovici poti, pa se nam zdi da jih je več kot sto. Pa levo, pa desno, pa levo, pa desno, kar naprej, da bi vsaj v ovinku malo bolj visele, bi bilo lažje zadnje kolo vzdigovat in obračat. Tako je pa ravno tako, kot da bi na ravnem front pivot delal.  

 

         Pridemo do malo daljše izravnave, čez tunelček, nato pa spet serpentine, Tokrat še bolj zaprte in ožja pot. Poleg tega je bilo še močno izpostavljeno. Tu se pa tudi meni ni več dalo trudit. Noge so že pekle, jih lepo na peš obrnemo in gremo naprej.

 

         Proti koncu pa še en daljši kos lepe poti, ravno pravšnji da se navadimo zopet balanco naravnost držat. Ko pridemo do makadama pa desno v smeri žičnice, kjer smo pustili avtomobile. A da bi še enkrat? Ne bi! Je bilo tole čisto dovolj (mislim predvsem še enkrat v istem dnevu, po tej poti vsekakor še). Prijetno utrujeni, se zložimo v avto in se odpeljemo na passo Rolle, na pivo.

 

         Za konec še modri nasvet in prava navodila. To območje spada pod naravni park Paneveggio Pale di San Martino, vožnja s kolesom je dovoljena samo na poteh širših od 1,5 m. Sigurno je dovoljena pot 756-761, ki vodi v Gares (to opišem naslednjič). Za našo 702 pa ne vem, široka je dovolj, vendar je na večih mestih močno izpostavljena. Če jo greste vozit in vas kdo dobi, se ne izgovarjajte name. J

Še povezava do uradne strani,   http://www.colverderosetta.it/beta/eng/index.php?page=mtb

Povezava do filmčka, ki ga je posnel in sestavil Martin,klikni .

Povezava do ostalih slik, klikni .

Val Glagno

                                                      Val Glagno

 

                        Divja soteska na jugovzhodnem delu Karnijskih Alp, kamor zaide le malo ljudi. Pa saj  jih veliko niti ne zmore, je namreč potrebno vložiti kar nekaj truda da prideš vanjo, še več pa da prideš iz nje.

 

                      Najprej pa seveda po cesti čez Kranjsko Goro, Pontebbo do Moggio Udinese ( Možnica po naše). S kolegom avto pustiva pri piceriji, nasproti nogometnega stadiona in zamenjava štiri za dve kolesi.

            

         

                     Za to turo je potreben zgoden start, najkasneje ob 8:00. Tura je dolga, naporna in pa ob poti je toliko lepih stvari da se ne splača hiteti. Iz Moggia se napotiva po dolini reke Aupa, prvih deset kilometrov poteka po asfaltu v blagem vzponu. Kmalu se nad nama razprostre pogled na Creto Grauzario,  to je gora okrog katere se bova vozila cel dan, je ne morete zgrešiti. Ko pa prideva do odcepa za Galizzis, zavijeva levo skozi vas, cesta še vedno asfaltna, naklon se pa kar konkretno poveča. Za vasjo pa postane cesta še bolj strma in nadaljnih 100 vm  se voziva po betonu. V nadaljevanju proti sedlu forca Griffon pa skozi bukov gozd po makadamu. Približno na 1000 mnv je izvir, tam si dotočiva vodo, naslednja bo šele čez tri ure.  Na sedlu (1300 mnv) zavijeva levo, na kartah je še vedno vrisano kot markirana pot, vendar ni, je kar makadamska cesta vse do Zouf di Fau. Ker na karti ni vrisano dejansko stanje, morava biti pozorna, ko se cesta prevesi navzdol, nadaljujeva še cca 200 m in poiščeva markirano pot 435 na desni strani. Kot zanalašč so tudi table in markacije skrite za drevesi.

 

                     Tu se pa prava zabava za nas gorske kolesarje šele začne. Proti prelazu Flop se odpeljeva po lepi mulatjeri, dokler je v gozdu se jo da večino prepeljati, v drugem delu pa je prestrma  in zagruščena, tam je pa najbolje dati kolo na rame, približno 100 vm.

 

 

                         Ko prideva na sedlo, se nama odpre lep pogled na severno steno Crete Grauzaria. Sledi dokaj zahteven spust, zato si nadeneva zaščitno opremo. Po lepih peščenih serpentinah se spustiva do platoja Foran de la Gialine. V bistvu je tu nekakšno križišče poti, če bi bilo kaj narobe ali če ste prepozni, lahko tukaj zadnjič odvijete v dolino, kasneje ne bo več mogoče.

 

 

 

                      Saj je bil lep spust, vendar bo pa potrebno vse tisto kar sva se peljala dol, sedaj znesti gor. Nadaljujeva po poti 419, nekaj je še vožnje nato pa nošenje na škrbino Nuviernulis, 200 vm.

 

                       Ko prideva na vrh se nama odpre pogled na sotesko, čaka naju 1300 vm spusta, po neskončni mulatjeri. Po kratkem počitku, nadeneva opremo in se odpeljeva v dolino. Začetek spusta je gruščnat, vendar pot kmalu postane lepša, travnata. Edina stvar na katero sva morala biti pozorna so skale v visoki travi.

 

                       Pot se v lepih odprtih serpentinah počasi spušča, naklon je zmeren, izpostavljenosti praktično ni. Edina napaka na poti je par hudournikov, tam kolo preneseva in nadaljujeva z vožnjo. Vmes odstraniva še kako skalo, ki nama dela napoto in tako se počasi približava koncu spusta.

 

 

                        Sledi nekaj prenašanja kolesa, najprej po ozki mokri polici. Jeklenica je ohlapna in si z njo lahko bolj malo pomagaš, kakšen meter pod sabo imaš pa reko, sicer ni globoka, ravno notri pa nebi rad končal z vso opremo. Teh dvajset metrov  uspešno premagava, nato pa še nekaj MTB balvaninga (prenašanje kolesa preko večjih skal).

 

 

                      Tukaj se po navadi dan uspešno zaključi, toda v tem primeru, na tej turi, ne bo šlo.  Saj se še spomnite kaj sem rekel na začetku, »je namreč potrebno vložiti kar nekaj truda da prideš vanjo, še več pa da prideš iz nje«. Pa težava ni toliko fizična, bi rekel da te bolj psiha zdeluje. Za izhod iz soteske in povratek do Moggia rabiš tri ure.

 

                     Začne se z vzponom po precej razsuti mulatjeri, proti vasici Moggessa di la, približno 130 vm. Prvi del drugače kot peš ne bo šlo, v drugem delu pa se da peljati. Ko prideva v vasico se priključiva  na pot 418, v smeri Moggessa di Qua. Še najlažje pa je če od tu naprej slediš MTB tablicam, » TROI  DAI  BORGS«. To je delo domačega MTB društva Carnia bike, ki je tam okrog označilo kar nekaj poti.

 

                    Sledi spust, nato pa spet 100 vm vzpona. V prvi vasi ni nič posebnega, v tej pa je malo drugače. Kot da bi se znašel na fronti, polno je podrtih hiš, prebivalcev skorajda ni, prav srhljivo. Te vasi so bile ob močnem potresu maja 1976, podrte in nikoli obnovljene.

 

 

 

 

 

                   Takoj za vasjo se odcepi kolesarska pot dol z markirane. Če gledaš po zemljevidu, je najlažje če greš po poti 418 naravnost proti Moggiu. Pa ni tako, pot je zelo slaba, že za hodit težka, vožnje praktično ne bo, razen na spustu. Preverjeno na prejšnji turi. Zato se drživa kolesarske poti, ki naju popelje nazaj do reke Glagno, sicer se vmes še malo dvigne, vendar nič hujšega.

 

               Ko prideva do reke, jo prečiva in nadaljujeva levo, proti kovinskem mostu ki se vidi par sto metrov nižje, gledano v smeri toka reke. Pri mostu se priklopiva na markirano pot 417. Od tu naprej pa samo še lepa peščena pot, tik nad reko Glagno. Res lep užitek za konec napornega dneva. V vasici Campiolo, prideva za trenutek na asfalt, nato pa še en spustek do ceste ki pelje ob reki Fella nazaj do Moggia.

 

          

                Na koncu se nabere, 1900 vm, 37 km, za kar sva porabila približno 10 ur. Tura je naporna, vendar te divja pokrajina, lepi razgledi in lepe karnijske vasice, kar vlečejo nazaj. Spet in spet…

 

           Povezava do ostalih slik.

              

 

                   

 

                     

Priprave na turo

                       Ture ki so opisane v tem blogu sodijo med zelo zahtevne, zato so tudi priprave na turo malo drugačne. Več ali manj se gibljemo v okolju kjer srečaš malo ljudi, če se ti kaj pokvari ali naredi si boš moral pomagati sam, običajno takrat ko gre kaj narobe tudi GSM signala ni.

                                                         VREME

                       Vsekakor ena pomembnejših stvari je, da preveriš kakšno bo vreme na območju kjer se boš gibal. Saj si ne želite da vas v visokogorju ko si na odprtem terenu, dohiti kakšna nevihta. Recimo tura Val Glagno, ozka soteska prepredena s hudourniki, če vas tam dobi dež, ne boste šli ne naprej ne nazaj.

                                                        NAVIGACIJA

                      Danes na prvi pogled s tem naj nebi imel problemov, koga pocukaš za track in greš. Pa ni čisto tako, lahko se ti GPS pokvari, se spraznijo baterije ali pa tako kot meni na eni turi ko se mi je zaradi moje malomarnosti (ko sem ga dal v žep, nisem zaklenil zaslona) totalno resetiral. Se pravi čeprav imate GPS vedno imejte zraven še dobro karto tistega območja. Si je pa dobro karto tudi ogledati preden greste na turo. Če ne drugega, lahko vidite če obstaja kakšna možnost skrajšanja ture, ali pa dobite kako svojo idejo kako  stvar izpeljati.

                               

                                                     MTB nahrbtnik

                      Med priprave sodi tudi pravilna priprava nahrbtnika, v bistvu je dobro predvideti kaj vse se ti lahko zgodi na turi, seveda pa vseh stvari ne moreš nositi sabo, si pa lahko pomagaš s kakšno vezico ali pa kosom vrvice in pot nadaljuješ malo lažje. Torej potrebno je biti racionalen in pa imeti čim več stvari sabo da se lahko rešiš. In pa ne zanašajte se na kolege, češ saj bo že drugi imel sabo, ponavadi nima in to lahko pomeni v nadaljevanju pešačenje nazaj do izhodišča ture.

                     Poleg tega da je nahrbtnik dovolj velik (25-30 L), ga tudi sprobajte če se vam lepo vleže na ramena. Se pa danes dobri nahrbtniki ne nosijo več toliko na ramenih, temveč jih zategnete v pasu. S tem razbremeniš ramena in lažje dihaš, seveda ga pa med spustom in nošenjem kolesa zategneš. Moj trenutni model je Evoc FR tour.

                     Pa gremo lepo po vrsti:

-zračna tlačilka, naj ne bo tista najmanjša in najlažja, saj je z njo tudi težko napihniti zračnico.

-zračnica 1 kom., prvič menjaš samo zračnico, ker ima pa hudič mlade se ti pa kaj hitro zgodi da jo predreš še enkrat. V tem primeru si pa pomagaš z naslednjo postavko.

-flike , najhitrejše so samolepilne, vendar je to bolj kratkotrajna rešitev, torej najbolje je kupiti standardne z lepilom posebej. Tu pa bodite pozorni, lepilo se lahko po kakšnem letu tudi posuši, pa čeprav je tuba tovarniško zaprta. Torej bo potrebno po določenem času vsaj lepilo zamenjati.

-power link, ta vam pomaga rešiti težavo z verigo če se vam strga, morate pa imeti tudi ključ za krajšanje verige, ponavadi je v sklopu multifunkcijskega orodja.

-osnovno orodje za popravilo kolesa, v kolesarski trgovini kupite komplet multifunkcijskega orodja za popravilo kolesa. Seveda pa je potrebno preveriti, če je na vašem kolesu tudi kakšen vijak ki ima drugačen nastavek kot je v orodju, v tem primeru dodate še posamezen ključ ali izvijač k orodju.

-pletenica za menjalnik, v primeru da se vam pletenica strga bo nadaljevanje precej naporno.

-vezice, z njimi si lahko zasilno pomagate pritrditi če se vam kaj odlomi, že večkrat preverjeno.

-prva pomoč, v kolesarski ali gorski trgovini kupite mali paket prve pomoči.

-astro folija, poglejte v prvo pomoč, nekatere jo imajo že notri. Je pa to nepogrešljiv del opreme, sploh če ne veš točno kam greš, ponoči se lahko pokriješ z njo, če slučajno nimaš anoraka si lahko z malo spretnosti narediš pončo, seveda bo v tem primeru prišel prav tudi kakšen košček vrvice.

-vžigalnik, ga še nisem potreboval je pa stalno v nahrbtniku. Letos nam je skoraj ratalo prespati v grapi, v tem primeru bi se lahko vsaj pogreli.

-majhna žaga, to sicer ni del obvezne opreme, je pa postala navada da debla ki ležijo čez pot sproti odstranimo, če ne drugega se bomo naslednjič peljali bolj tekoče.

-dober zemljevid, nikoli se ne zanašajte samo na druge, lahko zgubite skupino ali pa vaš kolega izgubi zemljevid, v tem primeru je dobro imeti zemljevid pri sebi. Seveda pa je v veliko pomoč danes tudi navigacija.

-lučka, v jesenskem času ko se dnevi krajšajo, bo to vsekakor dobrodošlo na daljših turah.
-nosilec menjalnika, to dodate po potrebi, odvisno od kolesa oz. načina pritrditve menjalnika.

Seveda pa ne pozabite tudi na vodo, hrano, obleko primerno letnemu času in pa zaščitno opremo. Hja, naši nahrbtniki ponavadi niso lahki, vsekakor pa rešijo marsikatero težavo. Če se kdo spomni še na kakšno potrebno stvarco pa naj jo pripiše spodaj.

Monticello-Moggessa

                                         

    Tokrat ena ne prav težka, vendar zelo lepa tura, edino kar ji manjka so razgledi na poti. Vendar če boste vztrajni in šli do vrha boste deležni tudi teh.  

             Začnemo v Moggio Udinese (Možnica), se odpravimo proti poti 421 (na starejših kartah je označena še kot nemarkirana). Prvih 100 vm skozi vas bo po asfaltu, sledi dobrih 100 vm peščenega kolovoza, v nadaljevanju pa po lepi zemljasti poti. Do izravnave pod M. Cesariis je naklon približno tak kot mulatjera mimo Hube proti Možicu. Tu je tudi razgledišče, pod seboj imamo drugo polovico naše poti skozi vasi  Moggessa  ter pogled na Amariano in Creta Grauzario.

           Nadaljujemo po lepi travnati poti proti sedlu La Forca, malo gor dol in že smo tam. Tu se pot razcepi, če si želite olajšati in prihraniti 500 vm vzpona potem tukaj zavijte levo na pot 420.

          Mi pa nadaljujemo s sedla La Forca po poti 421, sledi 500 vm lepe gozdne poti, vendar  z dokaj strmim naklonom. Zadnjih 50 vm je malo težavnih zaradi kamenja na poti. Vmes je še razcep na katerem se držimo levo v smeri Monticello. Ob lepem vremenu pa nas na dokaj špičastem vrhu pričakajo tudi lepi razgledi na okoliške hribe. Sledi spust nazaj do sedla La Forca po isti poti kot smo šli gor, navzdol bo seveda lepa tekoča singla.

           Na La Forci pa tokrat zavijemo desno na pot št. 420 proti Borgo di Mezzo. Sprva bo šlo malo bolj dol, vmes bojo dvoje stopnice, nato pa bo lepa prečka,  izpostavljena, vendar je pa dosti drevja ob strani, tako da ne bo prehudo. Od La Force naprej lahko sledite MTB tablicam, delo lokalnih kolesarjev, ime ture pa je Troi dai Borgs.

           V vasi pa zavijemo levo na makadamsko cesto in se skozi Morolz spustimo  po betonskih klancih do Moggesse di la. Tu zavijemo levo na markirano mulatjero 418, ki nas popelje najprej v spustu, nato pa se 100 vm vzdigujemo do Moggesse di qua. Ta vas je naredila name še poseben pečat, polna je razpadajočih hiš, pa vendar se najde kdo ki še vedno stanuje tam. Porušena je bila v potresu ki je prizadel to območje leta 76. Več pa si lahko preberete TUKAJ.

           Iz Moggesse di qua se odpravimo naprej po poti 418, vendar se kmalu po zadnji hiši odcepimo desno na nemarkirano mulatjero ki nas popelje v sotesko reke Glagno. Zelo lepa pot, parkrat se tudi vzpenja, vendar se da vse razen dela kjer je odneslo pot odpeljati.

           Ko pridemo do reke jo prečimo, v poletnem času pa si lahko privoščite tudi kopanje. Nadaljujemo levo po desnem bregu reke, proti železnem mostu, kmalu se na desnem robu pokaže pot, kakšen meter nad obalo, zavijemo nanjo in ji sledimo. Pri mostu zavijemo levo na pot št.417 in se tik nad reko odpeljemo proti vasi Campiolo. Pot je lepa peščena in se vije tik nad reko Glagno, kar ji da še prav poseben čar. Parkrat je potrebno kolo preložiti preko skal, vendar nič hujšega.

         V vasi Campiolo pridemo za par metrov na asfalt, tam pa poiščemo nadaljevanje poti Troi dai Borgs ki zavije desno navzdol. Še  par stopnic in že smo na cesti. Od tu naprej ne gremo več po MTB trasi, saj je nadaljevanje bolj trnavo, temveč zavijemo levo in se po asfaltni cesti napotimo nazaj v Moggio. Tu pa na zaslužen obed v lokalno pizzerio, imajo tudi druge jedi.

1300 vm, 27 km. Čeprav ne zgleda, vendar si je potrebno kar vzeti čas za to turo, s postanki vred od7 do 8 ur, odvisno kako dolgi bojo vaši postanki. :)

Klik do ostalih slik

Lp, Boris