LA PALMA

                                                

 

                Tokrat ne bo opis poti, je pa vsekakor povezano s kolesarjenjem. En opis iskanja nirvane, sredi atlantskega oceana.

 

Par suhoparnih podatkov, kako zgleda pot tja, saj nazaj vam ni potrebno J :

odhod iz Ljubljane ob 01:30

prihod v Munchen ob 07:50

polet iz Munchen-a 11.02.2014 ob 12:10

let do La Palme, 3344 km, v urah dobrih 5

prihod v Santa Cruz de La Palma, 16:15 (zamik ure, eno uro nazaj)

prihod v Puerto Tazacorte ob 19:00

vse skupaj na poti 18,30 ur

 

 

 

Tokrat že tretjič na vulkanski otok sredi atlantskega oceana. Domačini mu pravijo La Isla Bonita, vi ga pa najdete na globusu po imenu La Palma, spada v skupino desetih canarskih otokov. Na prvi pogled majhen, zračne linije sever-jug vsega 60 km, vzhod-zahod pa le 30 km, najvišji vrh Roque de los Muchachos pa seže 2426 m nad morjem. Vendar pa za nas gorske kolesarje pravi raj, saj je na otoku veliko planinskih poti. Zaenkrat so prepovedane za kolo le v Calderi de Taburiente in po južnem grebenu, nacionalni park Cumbre Vieja. Se je pa letos na žalost stvar malce zaostrila, prejšnja leta nismo imeli nikoli problemov z nadzorniki, letos smo jih pa srečali na parih mestih in tudi na večih poteh so bile nalepke, prepovedano za kolo. Vse to pa naj bi bila posledica  neobzirnega obnašanja in ritja po poteh parih ruskih kolesarjev, ki so bili tam malo pred nami. Nalepke so kasneje umaknili, saj so tam dokaj močno zastopani nemški kolesarji, ki so se zorganizirali in se pogajajo z lokalci.

 

Tudi narava je polna presenečenj, na južnem grebenu povsem puščavska,  na severovzhodu pa tropski deževni gozd. Ravno tako je z vremenom, najlepše je na zahodu, Puerto Tazacorte kjer prebivamo ima največ sonca, saj se skriva za visokim grebenom največjega otoškega vulkana, le ta prestreza oblake ki prihajajo z vzhoda. Jug ga ima že manj, na severovzhodu pa je največkrat deževno. Še ena značilnost, po treh obiskih še vedno nisem opazil niti enega potočka ali izvira vode, le suhe hudourniške struge. Za svoje potrebe in potrebe ogromnih nasadov bananovcev, jo zbirajo v velikih umetnih zbiralnikih.

 

Klima neverjetno ugodna, kot da bi imeli pri nas celo leto majsko vreme. Ob obali zimska dnevna temperatura okrog 20 stopinj, poleti pa 28. Seveda pa z višino pada, večkrat se zgodi da nad 1500 m voziš v kratkih hlačah in majici po ledu. Vendar se ozračje, ko posije sonce zelo hitro ogreje. Letos smo imeli priliko videti nad 1000 m zasnežene vrhove, kar je tam bolj redko. Ob obali pa je bilo še vedno prijetno toplo. Tako da kakšnih ekstremnih zimskih oblačil ne potrebujete, kakšna kapa in rokavičke pa že pridejo prav.

 

Če se kdo odloči za obisk tega otoka, vsekakor priporočam nastanitev v Puerto Tazacorte. Majhna ribiška vasica, ki se počasi in nevsiljivo spreminja v turistično. Kakor sem že omenil, ima v povprečju največ sončnih dni, kar je kar močan argument. Tudi lepa črna plaža je nekaj posebnega, namakate pa se lahko v Atlantiku, ki ima pozimi prijetnih 18 stopinj, no ja, kakor za koga.  Lokalci delujejo malce lenobno, vendar je okolica lepo urejena. So pa prijazni in ustrežljivi, do sedaj so nas vedno lepo sprejeli.

 

 

Meni je to predvsem iskanje nirvane, kjer se z lahkoto sprostim in prepustim svojemu pogledu na svet. In na tem malem otočku, sem zaenkrat našel najboljši približek temu. Je pa en problem, ko ga enkrat preizkusiš, ni več poti nazaj, prav vsi ki jih poznam, so postali dobesedno zasvojeni z njim. J

Povezava do filmčka, ki ga je letos posnel Blaž.

Kje in kako se vozimo pa lahko preberete v sosednjih objavah:
ROQUE DE LOS MOCHACHOS
CUMBRE VIEJA-SURFING IN PARADISE