ROMUNIJA 2010

    

Na Rokovo pobudo se nas je šest odpravilo v Romunijo. V ekipi smo bili Micko Pidalc, Padalc, Žabar,Rok,Dare in moja malenkost. Priznam občutki pred odhodom so bili mešani, razne govorice kako kradejo, pa ceste so slabe, pa še Žabar  je napovedal da bomo lažje plavali kot kolesarili. Pa se je na našo srečo izkazalo da vse skupaj ne drži. Ukradli nam niso nič, ceste vsaj tiste glavne (magistralke) so vzorno urejene, vreme pa razen enega dne ko je deževalo spremenljivo oblačno, nam vsaj vroče ni bilo.

     Pot do tja je dolga cca 1150 km, v urah s postanki pa nekako osem ur do Romunske meje, potem pa še osem ur do Brasova.  Na prvi pogled ko prestopiš mejo, imaš občutek kot da te je kdo brcnil par desetletij nazaj. Hiše so videti neurejene oz. ko jih postavijo jih nihče več ne vzdržuje, sredi vasi pa najdeš par hiš z neverjetno kičastimi strehami. Opazili smo pa še eno značilnost, prav povsod kjer smo se ustavili so bili WC-ji čisti in urejeni, na prvega umazanega smo naleteli šele ob vračanju na našem OMV-ju na Pincah.

    Naš končni cilj in pa izhodišče je bil kamp na obrobju Brasova, Darste. Prebivali smo v ličnih hiškah  za dve osebe, na voljo pa imajo tudi večje ali manjše, pač kakor ti paše. Prehranjevali smo se v gostilnah in restavracijah,  razen zajtrkov, saj je tam hrana zelo poceni, pa o cenah malo kasneje.  Že prvi večer smo se dobili z domačini iz lokalnega  jadralno padalskega kluba, ki pa so hkrati tudi kolesarji. Pokazali smo jim tracke ki smo jih imeli pripravljene že doma, oni pa so nam dali še par koristnih informacij. Hitro smo ugotovili, da tam okrog obstaja veliko urejenih in prav lično markiranih poti, zemljevide je pa praktično skoraj nemogoče dobiti.


1 .dan, pojana Brasov


Po naporni vožnji prejšnji dan si izberemo malo lažjo turco, na pojano Brasov. Najprej čez mesto potem pa po makadamu do grebena, tam pa se prične lepa singla po gozdu vse do pojane.

 Na pojani si privoščimo ene čevape oz. si jih poskusimo, tam je namreč navada da imajo v ceniku ceno za en čevap, ne pa za porcijo. Mi smo pa glede na komunikacijski mrk, naročili štiri čevape namesto štiri porcije, po nekaj mahanja pa dobimo pet porcij čevapov namesto štirih, pa kdo bi se pritoževal od viška ne boli glava,  no ja razen po alkoholu. Ko se najemo se odpravimo naprej, pa se že po dveh minutah ulije dež, na srečo ne traja dolgo, pa še pod streho smo se lahko skrili in počakali da mine.

 Nadaljujemo po strmi makadamski  cesti vmes pa naletimo na pot ki gre nekako v isti smeri, hitro se odločimo da gremo raje po poti, bo že nekam pripeljala saj je shojena in odločitev je bila pravilna pa še lepši naklon je imela. Ko se pot priklopi nazaj na cesto spet začne padat dež, zavetja ni, zato navlečemo anorake in naprej, 200 vm pod vrhom se naša pot odcepi in usmeri navzdol. V začetku lepa nato pa vedno bolj strma in blatna pot nas popelje v dolino, seveda ne gre tako zlahka, je prav nemarno drselo, s kolesom ne gre, peš pa tudi večkrat po riti, ma če bi bilo suho bi bilo čisto drugače, pa smo tudi to preživeli. Aja, pa v tem grabnu naj bi bilo veliko medvedov, mi nismo videli nobenega, verjetno jih je spodil kraval  ki smo ga povzročali ob drsanju po bregu.

Za zaključek dneva smo se odpravili pa še na ogled mesta, najprej mimo modernih  nakupovalnih centrov, ki jih v večjih mestih ne manjka, naprej pa med sivimi stolpnicami, to sivino pa vsake toliko časa preseka kakšna novejša zgradba. Vozni park se jim pa tudi po Rokovih besedah zadnja leta močno izboljšuje, med Logani je opaziti kar precejšne število nemških limuzin. Naš končni cilj pa je ogled starega dela mesta,, ki je res lepo urejen in vreden ogleda. Za konec še malo kulinarike v Srbski restavraciji, na par pirčkov in domov.

2. dan, Sinaja- Mierlei


       Ta dan se zapeljemo do Sinaje, že prej smo se odločili da bomo del ki gre po magistralki izpustili, zato se zapeljemo do odcepa makadamske ceste s kombijem. Cesta je prvih sto višincev strma nato pa se unese.

 Po parih kilometrih pa moramo zaviti na blaten kolovoz, po njem moramo več ali manj riniti. Ko pridemo do travnikov kjer pasejo ovce, nam kar naenkrat  nasproti teče devet ogromnih tulečih psov, meni so bolj zgledali kot da so mešani z medvedom,  Žabar  reče dajmo kolesa v krog, pa bi nas verjetno vseeno imeli za malo malico če bi hoteli.

 Na našo srečo pa psi odlaufajo mimo nas kot da nas ni in se pridružijo čredi ovac na drugem bregu. Polni adrenalina se odločimo da ne bomo več sledili blatnem kolovozu, ampak bomo šli raje kar počez po travniku, kmalu pririnemo na blatno cesto ki pa se tudi kmalu konča.

 Višje kot gremo lepša je pot in pa pogledi na lepe kopaste grebene se odpirajo. Naslednjih par ur prav uživamo na lepih travnatih grebenih, za konec pa si postrežemo še z lepo singlo na poti v dolino.

3. dan, kulinarični turizem


    Zjutraj zgleda kar obetavno, zato se po zajtrku napravimo in se zapeljemo proti Chei, pa ne gre vse po načrtih, dež postaja vedno močnejši, zato se odločimo da ta dan posvetimo ogledu gradu grofa Drakule v Branu in pa Romunski kulinariki. Kasneje izvem, da to ni pravi grad grofa Drakule, pravi je na drugi strani Fagaraša, v razpadajočem stanju. Se ga pa izplača pogledat.

 

Na koncu dneva se seveda prileže kulinarika, ne vem kako se reče, je pa to polenta notri je slanina na vrhu pa jajce, zelo dobro.

4. dan, Ciucas


    Še enkrat proti Chei, po poti še rahlo dežuje, vendar pa se oblaki trgajo.

 Na cesti proti prelazu pa nenadoma zagledamo medveda kako je travo, ustavimo in seveda smo ga morali poslikali, on pa kot da nas ni lepo naprej zajtrkuje. V Chei si privoščimo še kavico, toliko da zginejo še zadnje kaplje dežja in se počasi odpravimo, pri vožnji čez vas se nam pridruži bel pes in nas spremlja celotno pot, mi smo mu dali ime Romči.

 Za ta dan smo se odločili da kolesa rinemo in nesemo skoraj 1000 vm visoko proti grebenu Zaganu,  je tudi varianta ki pelje okrog in je vozna vendar pa se izogne prvemu grebenu. Kar pa glede na slike na GE ne pride v poštev, kmalu se naša odločitev izkaže za pravilno, odprejo se nam lepi pogledi na mogočne skale nad nami.

 

 

 Po grebenu je lepa potka, vendar pa je potrebno preko parih delov kolo nositi, pa je tudi to kmalu za nami, odpravimo se naprej proti Ciucasu ki se nam v daljavi markantno nastavlja. Bližje ko smo lepši je, meni je zgledal kot bi se kdo poigral in narisal vse tiste noro lepe oblike skalovja, tukaj ne gremo na vrh, ampak se zapeljemo pod njim, kakšne pol ure pa je tudi za rinit, do prelaza pa lepa singla.

 Malo pred prelazom pa planina, še preden smo jo zagledali slišimo pse ki lajajo,  nad planino se ustavimo in čakamo da jih pastirji pokličejo k sebi. Nekako še vse skupaj izgleda, zato se odpravimo previdno mimo, vendar pa ko psi opazijo Romčija,  pobesnijo in se zapodijo za nami, na srečo smo vsi odnesli celo kožo. Ker je ura že pozna našo pot zaključimo na prelazu, pa tudi nobenemu se ni dalo voziti po blatnih kolovozih v dolino. Poslovimo se od Romčija, ki nas prav žalostno pospremi ob našem odhodu nazaj v kamp.


5. dan, pod Piatro Craiului


      Kolesariti začnemo v Branu, najprej kar visoko po makadamski cesti, potem pa kolovozih naprej do prvega grebena, spust v kanjon in po blatnem kolovozu razritem od gozdarjev do cabane Brusturet.

 Od tu pa zopet v klanec do planine Pietricica, le tu se pa naša pot neslavno konča, kljub treku poklikanem po map sursu nam ne uspe najti poti, zato se odločimo da se vrnemo po isti poti nazaj.

Naslednji dan so nam  domačini povedali da pot tam je, vendar jo je zelo težko najti, bo pa ostalo za naslednjič ko se vrnemo v te kraje. Kot zanimivost, za en kratek čas se nam spet pridruži bel pes, isti kot Romči. vendar je bil že malo v letih in nam ni mogel slediti.


6. dan, raziskovanje  okoli pojane Brasov


      Ker smo že malo utrujeni se odločimo da malo raziščemo poti okoli pojane Brasov in uspelo nam je najti prav lep vzpon in še lepši spust, samo z eno napako oboje smo počeli v obratni smeri J, nam ali pa vam bo pa zato v bodoče lažje in lepše kolesarit po teh krajih.

       No pa se je tudi naše potepanje približalo koncu, počasi se spakiramo in odpravimo nazaj proti domu polni lepih vtisov in pa z namero, da se že naslednje leto vrnemo v te kraje, saj nam je ostalo nekaj nedokončanih projektov. Ja no, ni nam ravno uspelo, še nismo šli, je ostalih želja preveč. Upam da nam kmalu rata.


    Pa še par cen, vse skupaj najem kombija, bencin, prebivanje, hrana in pa razni dodatki nas je stalo 330 € na osebo.


Kamp na dan  10 €
Mici (čevapčič)   0,25 €, pet jih je dovolj
Pivo URSUS 1 € v restavraciji, v trgovini 0.50 €

Povezava do ostalih slik.

Povezava do filma, 1. del.

Povezava do filma, 2. del.




Lp, Boris  

MANGARTSKO SEDLO-VRAŠKA ŠKRBINA (PORTELLA)

 

 

                                      Tokrat pa ena pol po domače, pol pa čez zahodno mejo. Mangartsko sedlo je zelo obiskano s strani kolesarjev, ampak da bi šel gor in dol po asfaltu, enkrat  sem že, dvakrat pa nebi. Torej si je potrebno najti  kako boljšo varianto spusta.

 

                           Pa gremo lepo po vrsti. Najprej mi pade v oči na Hribi.net opis poti na Skutnik. Po slikah sodeč, je iz Rablja do Vraške škrbine lepa pot, naprej do Skutnika pa s kolesom ne bo šlo. Se pravi, da to lahko uporabim za spust. Po obračanju zemljevidov, se mi zdi še najboljši dostop  z naše strani, z Mangartske planine. Ampak samo 900 višincev je premalo, tako pade odločitev da dodam še Mangartsko sedlo. Za to pot malo povprašam Marka, ki je ta spust že vozil. Potem pa sem rabil samo še enega kompanjona, ki je pripravljen prenašati kolo in malce trpeti zraven, če ne gre vse tako kot je potrebno.

 

                                Z Rokom se odpeljeva preko Kranjske Gore do Rablja (Cave del Predil), tam parkirava in se s kolesi napotiva po stranski poti, proti prelazu Predel. Lepa peščena pot se priključi na asfaltno cesto malo pod vrhom prelaza, še dve serpentince in sva na vrhu prelaza. Vmes si še ogledava Rabeljsko jezero, ki se prebuja v jutranjem soncu.

 

                        Sledi spust do odcepa za Mangartsko sedlo. V nadaljevanju pa ne preveč zahteven  vzpon po asfaltni cesti. Sprva mimo plazu, ki je pred par leti prizadel vas Log pod Mangartom, pri zapornici se malo pohecava z redarji, ki pobirajo cestnino. V nadaljevanju pa čez gozd in par tunelov. Višje se odprejo lepi pogledi proti Višu in Kaninu. Nato pa mimo koče do Mangartskega sedla.

 

                        Tam se malo razgledava po okolici, nekaj pojeva , se napraviva in odpeljeva v dolino. Zgoraj sem spregledal eno pot, pa nič za to, se kar odpeljeva po poti do koče in naprej še malo po cesti. Poiščeva planinsko pot in se zapeljeva po njej, sprva lepa, kasneje malo bolj zahtevna, težavnosti S 6, imam slab občutek zaradi visoke trave, samo čakam da me vrže čez balanco. Vmes je en del (cca 30 vm) neprevozno, tam kolo preneseva. Čez par grap, nato pa lepa pot do ceste, ko jo prečiva sledi ne ravno najlepša pot do Mangartske planine, no ja, vsaj prvi del je močno razsut, v spodnjem je mnogo bolje .

 

 

                        Na Mangartski planini pa ob prijetnem klepetu s pastirico popijeva radler. Poiščeva tablico ki naju usmeri proti sedlu Čez Stožje (na karti je ime Čez Stože), sledi 400 vm nošenja kolesa, po strmi poti. Direktno v hrib, vmes je samo par serpentin. Hodi se pa čisto ob robu plazu, šele tako od blizu se vidi koliko materiala je odneslo v dolino. V zgornjem delu še malo med rušjem, tam je pot manj naporna in sva že na sedlu. Tu prestopiva na italijansko stran meje. Sedaj pa nisva več v prekršku, vse je legalno.

 

                      Sledi še 60 vm, kaj pa vem, malo se pelješ, malo rineš, malo nosiš. Skratka, prečiva eno lepo, zanimivo pobočje, proti sedlu Vraška Škrbina (Portella). Spet se malo razgledava, napraviva in odpeljeva v dolino. Pot je sprva peščena, drseča. Sem bil že kar malo skeptičen, kje so tisti lepi deli ki sem jih videl na slikah. Po par sto metrih se pa začne, ena najlepših, sam cuker jo je. Lepa zemljasta gozdna potka, vse do doline. Nekje na sredini, pa naletiva na skupino hrvaških planincev ki se vračajo v dolino. Se pripeljeva počasi do njih, ko naju zadnji od njih zagleda, vzame ven eno napravco in pokliče prvega v vrsti » ej Jovo, maknite se, idu biciklisti«, joj, sprva mi je bilo kar malo nerodno. Začnem njega prepričevat, da ni treba, bova že midva počakala. On pa kar vstraja, ne kar pejta. Pa sva šla, oni so naju pa z zanimanjem opazovali, vmes jih še malo pohecam, če čakajo da padeva J in pa hvala, ker so naju spustili naprej . Toliko o planincih, ki nas ne marajo, če smo oboji vsaj malo obzirni, ni problemov. Midva pa nadaljujeva po najini začrtani poti proti Rablju (Cave del Predil).

 

 Povezava do ostalih slik.

                   Na koncu se nabere 1500 vm, v prvo je težak spust, v drugo je pa težak vzpon. Tisti ki so šli to ponavljat so bili navdušeni, sploh nad drugim spustom. Vi se morate pa samo odločit, se boste zadovoljili s prebranim ali boste šli pa sami probat. J

 

 

 

 

 

rifugio Rosetta pot 702

                                            

 

            Zima, večer, dolgčas, kaj čem drugega kot premetavat zemljevide in gledat, kam in kako bi šlo, s kolesom seveda. Pa naletim na eno cikcakasto pot 702, nad San Martino di Castroza. Če ima na 1000 vm toliko serpentin, že ne more bit težka. Malo poguglam, najprej naletim na opis na Hribi.net, ne za to, temveč za sosednjo pot 701. Opa, sej tukaj bo pa kar nekaj materiala. Pa iščem še naprej, na GPS tour naletim na opis poti 702, že same slike so vau. Po opisu sodeč je zgornji del precej težek za vozit, v spodnjem je lažje. Vmes naletim še na Toniolove slike, ja pol je pa sploh potrebno it poizkusit.

 

          Pa pride tudi dolgo deževno poletje, nikakor nam ne uspe uskladit časa in vremena. Pa nam na začetku avgusta le nekako uspe. Vmes še premlevam variante, po kateri gor, dol ali pa kar z gondolo in odpeljat obe. Na koncu se odločimo za gondolo.

 

          Preden raztovorimo avto, se odpravim do blagajne in vprašam, če nas sploh hočejo peljati do Rosette. Odgovor je pritrdilen, na srečo udeležencev. Ker drugače bi morali nosit bicikle na vrh hriba. Med vožnjo z gondolo si še pozorno ogledujem pot 701, ima namreč en zoprn del, na novi karti označen kot ferata, na stari je bila še čisto normalna pot. Vidimo tudi kar nekaj ljudi na tej poti in tam mimo zajl se da peš, samo s kolesom pa nebi rad ravno tam naletel na skupino pohodnikov. Tej poti se že kar takoj odpovemo, vsaj za časa množičnih obiskov teh krajev, mogoče enkrat jeseni.

 

            Ko stopimo iz gondole , nas itak najprej navdušijo pogledi na okoliške špičaste vršace in kamnito planoto pod njimi. Par fotk za dokumentacijo, nato pa po poti proti rif. Rosetta. Po parih metrih pa, gulp, globok vdih, pogled se mi zalepi na tablico, prepovedano za kolesa. Kaj pa zdaj? Kakor so jo postavili zgleda prepovedano za celo območje. Poizkusimo prebrati, kar je napisano na tabli poleg. V bistvu ni bilo nič kar se kolesarjenja tiče. Na koncu se odločimo, če se jim ni zdelo vredno ob nakupu opozoriti da je prepovedano, potem se pa tudi mi ne bomo preveč sekirali. Gremo dol po poti 702.

 

          

             Pri rif. Roseta zavijemo desno na našo pot, sprva po ravnem, pot je široka. Kmalu se prevesi navzdol in začne se naša pot stotih serpentin. Prvih 100 vm spusta, lepa peščena pot. Serpentine so zelo zaprte, večina voznih le s pomočjo front pivota. Nato pa pride odsek približno 150 vm, pot je precej kamnita in zatikajoča, veliko delov tudi prehodimo ob kolesu. Izpostavljenost je kar velika in pa paziti moramo en na drugega, da ne prožimo kamenje. Saj smo zaradi kratkih serpentin en nad drugim.

 

         Počasi se približamo prečki, to je najbolj izpostavljen del na poti. Široka in peščena pot nam ne dela preglavic. Nadaljujemo proti travniku pod Pala di San Martino. Neverjetno lepi pogledi na okoliške vršace, travnik je pa tudi posejan s planikami. Tisti trenutek najlepše mesto na svetu, za kratek oddih in malico. Ko pogledamo dol na naše nadaljevanje poti, pa naslednja porcija serpentin.

 

         Z našega razgledišča, so videti še lepše kot tiste zgoraj. Vidimo tudi tri vzdrževalce ki čistijo pot. Na tiho upam da ne bojo imeli nič proti, da se tam vozimo. In kasneje, ko jih srečamo niso nič rekli, se samo lepo pozdravimo.

 

 Mi pa nadaljujemo po tistih lepih serpentincah. Pot je bila tudi od blizu zelo lepa in široka, serpentine zelo zaprte. Tinko se je še od začetka nekaj trudil in jih je štel. Pa se je tudi on vmes izgubil, smo šele na polovici poti, pa se nam zdi da jih je več kot sto. Pa levo, pa desno, pa levo, pa desno, kar naprej, da bi vsaj v ovinku malo bolj visele, bi bilo lažje zadnje kolo vzdigovat in obračat. Tako je pa ravno tako, kot da bi na ravnem front pivot delal.  

 

         Pridemo do malo daljše izravnave, čez tunelček, nato pa spet serpentine, Tokrat še bolj zaprte in ožja pot. Poleg tega je bilo še močno izpostavljeno. Tu se pa tudi meni ni več dalo trudit. Noge so že pekle, jih lepo na peš obrnemo in gremo naprej.

 

         Proti koncu pa še en daljši kos lepe poti, ravno pravšnji da se navadimo zopet balanco naravnost držat. Ko pridemo do makadama pa desno v smeri žičnice, kjer smo pustili avtomobile. A da bi še enkrat? Ne bi! Je bilo tole čisto dovolj (mislim predvsem še enkrat v istem dnevu, po tej poti vsekakor še). Prijetno utrujeni, se zložimo v avto in se odpeljemo na passo Rolle, na pivo.

 

         Za konec še modri nasvet in prava navodila. To območje spada pod naravni park Paneveggio Pale di San Martino, vožnja s kolesom je dovoljena samo na poteh širših od 1,5 m. Sigurno je dovoljena pot 756-761, ki vodi v Gares (to opišem naslednjič). Za našo 702 pa ne vem, široka je dovolj, vendar je na večih mestih močno izpostavljena. Če jo greste vozit in vas kdo dobi, se ne izgovarjajte name. J

Še povezava do uradne strani,   http://www.colverderosetta.it/beta/eng/index.php?page=mtb

Povezava do filmčka, ki ga je posnel in sestavil Martin,klikni .

Povezava do ostalih slik, klikni .